V zadnjih nekaj letih je mogoče opaziti porast uporabe izraza »toksičen« za opis težavnega ali uničujočega vedenja.
Mediji objavljajo članke o tem, kako prepoznati ali se izogniti toksičnim ljudem. Politiki ta izraz uporabljajo za svoje nasprotnike. Celo akademski psihologi so ga začeli uporabljati.
Ta kolektivna obsedenost s toksičnostjo ima smisel v kontekstu družbenih sprememb: gibanje MeToo je osvetlilo nešteto primerov seksizma na delovnih mestih. Psihiatri so se javno prepirali, ali ima predsednik ZDA osebnostno motnjo. Pojmi, kot je »toksična moškost«, so se prebili v bolj osrednje tokove javnega diskurza.
Danes tako kliniki kot laiki množično ustvarjajo poljudnopsihološko vsebino o tem, kako v vsakem razgovoru za službo, v družini partnerja ali med kandidati za zmenek prežijo »toksični« ljudje. A kot pri številnih poljudnih izrazih za psihološke pojave tudi tu naletimo na težavo: pojem »toksičen« je nejasen in preširok.
Toksičen človek je lahko nasilnež ali žrtev, pretirano vpleten ali popolnoma odsoten, preveč negativen ali celo preveč pozitiven. Takšno posploševanje je morda privlačno, a povzroča številne težave. Temelji na vprašljivi znanosti in spodbuja neproduktivno, fatalistično vedenje v vseh vpletenih.
- Preberite si še: S to tehniko lahko rešite prepir s partnerjem v 15 minutah
Pogovorni izraz »toksičen človek« izhaja iz klinične kategorije osebnostnih motenj – skupka diagnoz, ki naj bi opisovale trajne, nepopravljive medosebne disfunkcije. A te diagnoze so močno sporne tudi med strokovnjaki.
Na primer, narcistično osebnostno motnjo so skoraj izločili iz Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM) leta 2013, ker se strokovnjaki niso mogli dogovoriti, kaj sploh pomeni. Izrazi kot psihopatija ali toksičnost prežemajo popkulturo, čeprav v uradni psihiatrični klasifikaciji ne obstajajo. Ocenjevalna orodja za psihopatijo so znanstveno šibka, a to ni zmanjšalo priljubljenosti pojma.
Psihiater in zgodovinar Jonathan Metzl je podrobno dokumentiral, kako se klinične kategorije spreminjajo z družbo. Če nas YouTube guruji in televizijske kriminalke učijo o narcizmu, psihopatiji in toksičnosti, začnemo te pojme prepoznavati v sodnih dvoranah, ordinacijah, pisarnah in v svojih življenjih.
Ljudje niso fiksni
Kaj pa vemo o ljudeh s težavnimi osebnostmi? Raziskave kažejo, da so ljudje prilagodljivi, njihovo vedenje pa se močno razlikuje glede na kontekst in izkušnje. Tudi osebnostni slogi, ki veljajo za »težavne«, se lahko sčasoma spremenijo. Strokovnjaki za nerešljive konflikte ne poudarjajo posameznikov, temveč dinamike – ker so toksične lahko okoliščine, ne ljudje.
Primer: toksičnost na delovnem mestu. Raziskave kažejo, da se ljudje, ki pridobijo moč, pogosto začnejo obnašati dominantno – ne zato, ker so »toksični« po naravi, ampak ker jim položaj to omogoča. Vaš šef je morda nesramen, a če ga označite kot »toksičnega«, prezrete širši problem: hierarhična struktura in neomejena moč.
Zakaj nas označevanje zadovolji – a nam ne koristi
Čeprav znanstvena podlaga ni zanesljiva, ljudi vseeno radi označimo kot toksične. Zakaj? Ker nam to omogoča, da krivdo za svoje stiske preložimo na druge. Ljudje se lahko celo »zasvojimo« z občutkom, da smo žrtev. V stresu iščemo načine, kako si razložiti boleče situacije – pogosto tako, da se vidimo kot krivično obravnavani.
Guruji, osredotočeni na toksičnost, nas spodbujajo, da opustimo odtenke in samorefleksijo ter raje obsodimo druge. A prav raziskovanje krivde ali sramu zaradi tega, da smo ostali pri nasilnem šefu ali v zanemarjajočem razmerju, nas lahko opolnomoči za spremembo – brez nuje, da drugo osebo razglasimo za »pokvarjeno«.
Kaj pa če je nekdo res storil veliko škodo – je potem toksičen? Raziskave kažejo, da prepričanje, da imajo ljudje nespremenljive lastnosti (kot je toksičnost), vodi do obrambnega vedenja, neodzivanja in nezmožnosti postavljanja meja. Če verjamemo, da se ljudje lahko spremenijo, pa lažje spreminjamo perspektivo in prenašamo zapletenost tudi v zelo zahtevnih odnosih.
Izven binarnega razmišljanja
Svet je poln neenakosti in zlorab moči. A ko si enakovredni ljudje medsebojno očitajo, da so »toksični«, »manipulativni« ali »narcistični«, pogosto izberejo bližnjico. V kriznih situacijah morda kdo za začasno samoohranitev potrebuje razlago, da je nekdo drug »psihološko pokvarjen«. A dolgoročno takšno razmišljanje škodi vsem.
Ljudje si res znajo prizadejati hudo. Verjamem, da tisti, ki preživijo resno škodo, smejo svojo izkušnjo ubesediti tako, kot jim pomaga pri zdravljenju. Hkrati pa verjamem tudi, kot študentka klinične psihologije, da opustitev okvirov junak/zlobnež prinaša globoko transformacijo. Kljub trenutni olajšanosti, ki jo občutimo, ko svojo bolečino pripišemo nekomu z »malignim značajem«, lahko pridobimo več moči, ustvarjalnosti in vpliva, če se vzdržimo poenostavljenih psiholoških sodb o drugih.
Hannah Baer je doktorska študentka klinične psihologije v New Yorku. Njena prva knjiga, trans girl suicide museum (Hesse Press), je izšla leta 2019.
Vir: theguardian.com
