Za zdravljenje ranjene hčere je ključna njena notranja transformacija; zavedanje, da se moraš naučiti sprejeti svojo preteklost, odpustiti ter se osredotočiti na svojo prihodnost in razvoj lastne osebnosti.
Ali kot pravi Lucija Čevnik, doktorica socioloških znanosti, profesorica, specializantka lacanovske psihoanalize, publicistka, mentorica, svetovalka v pogovoru v reviji Sensa:
"Preteklosti se ne da spremeniti; je takšna, kot je. Treba je odpustiti in gledati naprej. Ne z namenom minimiziranja trpljenja in bolečine, ki so nam ju prizadejali drugi ali pa starši, temveč zaradi nas samih, da zmoremo naprej; da se ne ujamemo v začaran krog kazanja s prstom in podoživljanja vedno istih preteklih situacij.
Mama mi je dala, kar je zmogla in znala. Ni pa nujno, da je bilo to, kar je dala, tudi tisto, kar je hčerka potrebovala in pričakovala. A tako je pač bilo. Ne obtožujem je in ji ne zamerim, a pri njej tudi ne iščem več ne zdravila in ne zdravljenja. Za lastno ozdravitev moram najti zdravo jezo v sebi, osvobojeno krivde, žrtve in nemoči.
V meni so rane, a moj jaz niso (le) te rane. Rane so me zaznamovale, a ni treba, da me tudi dokončno definirajo. Od mene je odvisno, na kaj v sebi bom fiksirala svoj jaz. To nam da moč, da kljub vsemu, kar smo doživele, zmoremo iti naprej – osvobojene upanja, pričakovanja ljubezni s strani neljubečih staršev oziroma staršev, ki niso znali ali zmogli (dovolj) ljubiti."
Celoten Pogovor lahko preberete v tiskani Sensi junij/julij 2023
Preberite si še:
