Da bi si ustvarili takšno dejanskost, kakršno si želimo, moramo najprej sprejeti dejanskost, v kateri smo že, in to z vsemi majhnimi in velikimi tegobami, ki jih ta prinaša s seboj.
Vendar je prav sprejetje dejstva, kje smo, je nedvomno nekaj najtežjega.
Vsi bi radi prispeli, po možnosti s hitrim vlakom, do tja, kjer bi po našem morali biti, pri tem pa se nočemo soočiti s položajem, v katerem smo v tem trenutku.
Začnemo se spraševati, sumiti, valiti krivdo in odgovornost na druge, namesto da bi sprejeli dejstvo, da smo prav tam, kjer moramo biti, in sicer vse dokler ne izkusimo (ali se ne začnemo zavedati) tistega, kar nam je manjkalo, in poti ne nadaljujemo.
Po eni strani si želimo sprememb, izziva, napredka in širitve, po drugi pa kljub vsemu izberemo obstanek v t. i. coni udobja oziroma status quo. Od tu izvirajo nenehni konflikti, napetost in nezadovoljstvo.
Namesto da bi videli, kaj se v tem trenutku zares dogaja, zavzamemo obrambni položaj, ne da bi se pri tem zavedali, da nam to prinaša neprimerljivo več bolečine in trpljenja, kot bi nam prineslo soočenje z izzivom spremembe.
Šele ko nam bo to postalo povsem jasno, ne bomo več oklevali in zavajali samih sebe, da si ne zaslužimo več od tistega, kar imamo v svojem dobro znanem in pred spremembami zaščitenem svetu.
Namesto čakanja, da odgovori in rešitve pridejo od nekod drugod, bomo prevzeli odgovornost za ustvarjanje lastne dejanskosti po svojih notranjih merilih.
Takrat bomo kot otok sredi nemirnega oceana: močni, stanovitni in spokojni, z jasno vizijo o tem, kje pod nebom je naše mesto.
Namesto da ostajamo žrtve zunanjih vplivov, bomo na dan prinesli lastno resnico. Šele ko se bomo lahko izražali neposredno in se bomo s tem predstavljali, ustvarjanje lastne resnice ne bo več pod vprašajem. V nasprotnem primeru bomo obtičali na ravni premišljevanja, gorečega hrepenenja in obžalovanja, brez resnične moči, da nekaj zares spremenimo.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
