Iskre strasti: Si je res treba vse deliti?

Ko vidite par, ki se vam zdi kot eno, popolnoma dopolnjujoč se, morda tudi vaše srce zahrepeni po takšnem miru, popolni usklajenosti s partnerjem ... Pa je takšna zlitost res to, kar si želite?

22. 2. 2015

Večina ljudi meni, da je zlitost pozitiven pojav, ki nujno prihaja z leti. Pa je res tako?

Strokovnjaki menijo, da nas zlitost v resnici duši. Ameriški terapevt David Schnarch, avtor knjig Strastni zakon ter Intimnost in poželenje, definira zlitost kot rezultat daljšega procesa, med katerim sta se partnerja skušala prilagoditi drug drugemu z izogibanjem kritik in konfliktov. Če se en partner (ali oba) boji, da bi lahko izgubil tistega drugega, če se boji zavračanja, negotovosti, če postane odvisen od partnerjevih potrditev, dva postaneta eno.

Si je res treba vse deliti?

Seveda je možno, da se partnerja močno prilagodita drug drugemu, ne da bi med njima izginila strast, vendar to ni pretirano pogosto. Pogostejše so okoliščine, v katerih si partnerja vse delita in mislita, da morata vse deliti, torej sta se stopila in tako iz svojega odnosa iztisnila dinamiko ter posledično tudi strast.

Seksualni terapevti vztrajno razlagajo, da morate biti za uspešno spolno življenje partnerja sposobni doživljati kot ljubljeno osebo in hkrati tudi kot predmet poželenja (seksualni objekt) – pogosto hkrati. Ravnovesje je pomembno.

Sami sebi (skoraj) dovolj

Nasprotje zlitosti je diferenciacija oz. sposobnost vzdrževanja močnega, samozadostnega občutka identitete ob hkratni čustveni povezanosti z nekom. Večja kot je ta samostojnost, bolj je posameznik sposoben premagovati stresne situacije v zvezi, ne da bi izgubil občutek o tem, kdo je.

Diferenciacija je po Schnarchovem mnenju tisto, kar nam omogoča, da prepoznamo in potem pokažemo svojo edinstveno identiteto, izraženo z mislimi, čustvi, vrednotami, močjo, poželenjem, sanjarjenjem in erotiko.

Pari z večjo stopnjo diferenciacije lahko prenesejo več frustracij in izzivov – znajo biti sami in uživati sami s seboj, in ko so z drugim, ga sprejmejo takšnega, kot je, v njegovi drugačnosti. Sprejemanje je bližje predajanju, oboje pa je potrebno za to, da se lahko v spolnosti prepustite ter v njej tudi uživate.

Če se en partner boji, da bi lahko izgubil tistega drugega, če se boji zavračanja, negotovosti, če postane odvisen od partnerjevih potrditev, dva postaneta eno. Za strast pa sta potrebna dva ...

Nataša Barolin Belić, Petra Arula