Primož Škoberne: Regresija se dotika nesmrtnega v človeku

“Regresija se dotika tega, da ima človek v sebi nekaj nesmrtnega, dušo ali duh, ki se nadaljuje iz življenja v življenje. Ta duh si iz življenja v življenje nabira izkušnje in se v tem smislu razvija. Tako gre iz reinkarnacije v reinkarnacijo, iz telesa v telo,” pripoveduje Primož Škoberne iz Centra za duhovno kulturo.

Pravi, da je beseda duh podobna vonju, duhu po človeku in da gre tisto, kar diši po nas, iz življenja v življenje.

“Vse drugo izgine, vonj po nas pa ostane. Isti tip človeka se ohranja v drugih oblikah, spomin na vsa življenja pa v tem duhu ali duši nekje globoko v našem spominu, do katerega je precej težko priti. Zahteva čistost in veliko zrelosti, da lahko zaobjamemo vsa življenja, kar je tako, kot bi bili sposobni zaobjeti vsa psihološka stanja vseh ljudi v Sloveniji, se postaviti v vsakogar, tudi v zločinca. To pa zahteva zelo veliko srce.”

Intervju

Zakaj bi se vračali nazaj, če živimo tukaj in zdaj?

Primož: Načeloma se ni treba vračati nazaj, vendar preteklost pušča sledove, stvari ostanejo nerazrešene in se, če ne prej, na stara leta začnemo vračati nazaj. Vračanju nazaj se ne izognemo, če preteklost ni razčiščena in pomirjena z našo sedanjostjo. Govorim o vračanju tudi tam do zgodnjega otroštva.

Mar se z regresijo ne vračamo še veliko bolj nazaj?

Primož: Da, v prejšnja življenja. Sicer je življenje, ki ga živimo, zaključena celota in načeloma nimamo dostopa do spominov iz preteklih življenj. Vendar ko se srečamo s težavami, za katere ne najdemo pravega vzroka in razloga tukaj, je smiselno pogledati še malo bolj nazaj.

Si takrat lahko pomagamo z regresijo v pretekla življenja?

Primož: Seveda. Pri tem sicer ne vemo, iz katerega življenja so ti vtisi. Med življenji je lahko tudi zamik sto ali več let. Človek ne ve, iz katerega preteklega življenja prihajajo ti vtisi, iz prejšnjega ali še predprejšnjega, kar niti ni pomembno. Ne gre za zbiranje informacij, kaj si bil v prejšnjem življenju. Da pa se priti v stik z določenimi vtisi ali spomini, ki so pomembni za položaj, v katerem smo danes. Za regresijo je treba doseči zelo sproščeno stanje, da je naš kritično-analitični um čim bolj odklopljen in naravnan v določeno smer. Ti spomini so nekje v globinah, naš razum pa takoj nekaj doda, komentira, spreminja in rekonstruira resničnost ali preteklost. Da ne prihaja do rekonstruiranja preteklosti, je treba sprostiti razum, da pozabi na svojo funkcijo.

Mar se ljudje ne bojimo stanj, ko ne nadzorujemo vsega?

Primož: To je strah, da te nekdo drug nadzoruje, vendar kot regresoterapevt ljudi ne nadzorujem, marveč jih vodim. In to tako, da lahko pridejo v stik s travmatičnimi, bolečimi dogodki na neboleč način.

Kako?

Primož: V psihologiji ugotavljajo, da človek ni enovito bitje, da ima več podosebnosti, več delov. Nekateri deli so bolj občutljivi, recimo notranji otrok, ki ga je treba dati na stran. Potem se gre nazaj samo z odraslim, zrelim delom sebe, da se vidi, kaj se je dogajalo, oziroma da se reinterpretira preteklost. Boleče stvari so med drugim boleče tudi zato, ker smo v določenih situacijah bili otroci ali mladi in nemočni; interpretirali smo jih, kakor smo jih zmogli takrat.

Zdaj se jih da reinterpretirati z druge perspektive, v drugačni luči, kot bi na novo posneli film. Tako se razbremeni boleč občutek, ki jih spremlja. Če pa se izkaže, da se določenih stvari ne da dotakniti neboleče, ni treba iti za vsako ceno v vsako travmo, bolje se je temu izogniti in pustiti, da sedanja aktivnost počasi to zaceli.

Pri vaši regresiji gre za nekaj drugega ...

Primož: V tem primeru gre za proces, v katerem gremo v pretekla življenja, da bi na novo predelali, ozavestili in razbremenili čustveno energijo, ki se je nabrala in nas zdaj bremeni. Zgodilo se je takrat, psihološki naboj pa je ostal v nas kot čustveni spomin, ki je shranjen v našem psihološkem portretu in vpliva na nas.

Kako?

Primož: Če ne drugače, zaseda del naših zmogljivosti in onemogoča, da se vedemo svobodneje. Zaradi tega nam lahko kdo nehote stopi na žulj, ker odpre neko temo, ki se ji v tem življenju zavestno ali podzavestno izogibamo in smo zaradi tega omejeni.

Če nas je nečesa brez razumnega razloga strah?

Primož: Načelno je za različne fobije treba poiskati vzrok v tem življenju, če ga ne najdemo, je smiselno iti v pretekla življenja. Spomin na preteklost je izkustveni spomin, kar pomeni, da se izkušnja integrira v to, kar človek je, kako živi, kako ravna. V glavnem vsa prejšnja življenja pozabimo, izkušnje pa integriramo vase. To, kar smo zdaj, je plod vseh preteklih izkušenj. Če bi bilo to naše prvo življenje, bi morali biti zelo preprosti, neuki, intelektualno šibki, kot najbolj preprosti domorodci, zelo prvinski, kar pomeni, da se ne bi mogli znajti v temu okolju.

Ima sproščenost med regresijo kaj skupnega s hipnozo?

Primož: Odvisno, kaj komu pomeni hipnoza. Na prave temelje jo je postavil Dave Elman, ki je sodeloval z zdravniki in jim tako pomagal. Že samo poimenovanje je napačno, ker pomeni spanje, hipnotizirani pa ne spijo, čeprav imajo zaprte oči.

Kaj je v resnici hipnoza?

Primož: Samo bolj globoko sproščeno in odklopljeno stanje. Hipnotiziran človek je tako naraven, nima nobenega balasta, zaradi česa pride v stik z vsem, kar je v njem.

Bi človek moral biti v hipnotičnem stanju za stik s sabo?

Primož: Nekaj resnice je v tem, saj smo v življenju velikokrat v hipnotičnem stanju. Recimo, ko se vozimo z avtom na dolge razdalje, sploh ne vemo, kako smo prišli od ene točke do druge. Zato to ni nenavadno stanje, ampak stanje, ki ga poznamo in je potrebno, ker ne moremo biti stalno zbrani. To se vedno dogaja brez volje, je naraven proces, zelo zdrav in dober. Tako se organizem zavaruje pred bolečino pri poškodbah.

Velikokrat se zgodi, da ljudje ob hudih poškodbah prvi hip niti ne vedo, da so poškodovani, temveč začutijo bolečino šele, ko se vključi zavestni razum. Hipnoza ni nova domislica, niti ni nasilje nad drugim. Gre za to, da se del razuma, ki je navajen, da nadzira, izklopi, človek pa je bolj sproščen in spontan. Pri regresiji v pretekla življenja uporabljamo hipnozi podobna stanja, da iz tega potegnemo korist, se sprostimo in pridemo v stik z doživetji ali spomini, ki so v nas ostali še nepredelani.

Kako vodite ljudi skozi regresijo?

Primož: Na nehipnotičen način dosegam stanje, ki je značilno za hipnozo. Ljudje tega ne doživljajo, kot da imam nadzor nad njihovim življenjem. Doživijo globoko sprostitev, ki se usmeri v stik z določenimi doživetji ali občutji.

Verjetno ne gre brez zaupanja?

Primož: Če ima človek zadržke in jih ne more razčistiti, ne greva v regresijo. Seveda pa morajo ljudje verjeti, da obstajajo pretekla življenja in se že ukvarjajo s kašno meditacijo ter duhovnostjo, hkrati pa imajo kakšno stvar, za katero ne najdejo vzroka ali razloga v tem življenju. Nekateri imajo raziskovalno žilico in se sprašujejo, zakaj se jim določene stvari dogajajo in zakaj se jim ponavljajo podobne težave. Pogosto jih zanima, kaj je v tem življenju njihovo poslanstvo.

To pomeni, da je to, kar živimo danes, večinoma posledica preteklosti?

Primož: Je posledica naše preteklosti iz prejšnjih življenj. Zato je v naši krvi in v našem srcu dejansko naša vibracija. To se pokaže, ko nekomu presadijo srce ali ob transfuziji krvi. Ker je s tem dobil nekaj darovalčeve psihološke usode, vibracije. Regresija je zanimiva za tiste, ki na življenje ne gledajo samo kot materialistična bitja, ampak verjamejo, da obstaja še nekaj bolj subtilnega.

Suzana Golubov za revijo Lisa, fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja