Vajeni smo zaznavati fizične razlike med ljudmi, kot so barva oči, kože ali las, redkeje pa se zgodi, da zavedanje o medsebojnih razlikah zajame tudi psihološke karakteristike. In prav tu je C.G. Jung globoko zaoral v ledino.
C.G. Jung je bil eden od pionirjev, skupaj s Freudom in Adlerjem, psihoanalitičnega gibanja, ki je povzročilo revolucijo v psihologiji na začetku prejšnjega stoletja. Jung je še za časa svojega študija psihiatrije postal eden od vodilnih Freudovih učencev. Kasneje so se stiki med Freudom in Jungom ohladili in prekinili zaradi vse večjega razkoraka v mnenjih.
Prav v času, ko sta s Freudom zaostrovala odnos, se je Jungu posvetilo, da ključni problem njunih nesoglasij najverjetneje tiči v različnosti njunih osebnosti. Kmalu zatem je spisal esej, v katerem je prvič razložil pojma introverzne in ekstroverzne osebnosti. Jung se je nato, kot je znano, lotil osebnega potovanja globoko v lastno nezavedno, in posledično postavil temelje svoji lastni psihologiji. Prvo veliko delo, ki ga je napisal, ko se je vrnil s svoje »notranje odiseje«, je bila prav knjiga o psiholoških tipih. S tem delom se je Jung proslavil po celem svetu, v knjigi uporabljeni besedi introverzen in ekstraverzen, pa sta prešli v občo rabo!
Pojma introvertiran in ekstrovertiran sta danes splošno znana, a tudi drugače razumljena, kot sta bila prvotno predstavljena.
Ekstrovertirani so danes pogosto ocenjeni kot edini normalni, odprti in družabni ljudje, introvertirani pa kot sramežljivi, plašni, celo morbidno vase zaprti ljudje, ki bi se morali odprtosti šele naučiti. Če bi Jung še živel, bi ob tem zagotovo nejevoljno zmajeval z glavo. Zanj sta bila oba tipa osebnosti povsem normalna, še več, introvertiranim osebnostim je celo pripisoval za ščepec več osebnostne zrelosti. Kakorkoli že, logika preferiranja kateregakoli od obeh tipov je po njegovem zgrešena, saj naj bi cilj ne bil razvijanje osebnosti v eno ali drugo skrajnost, temveč naj bi bil ideal zlata sredina! Osebnost naj bi sčasoma razvila obe svoji naravni danosti in se tako zdravo uravnovesila.
Navzven ali navznoter
Vsak od nas poseduje določeno količino energije, ki pa jo posamezniki različno uporabljamo.
Nekateri ljudje svojo energijo 'trošijo' za druge ljudi in stvari, ki jih obdajajo. Tem ljudem Jung pravi ektrovertirani. Obstaja pa tudi skupina ljudi, katerih energija teče - povsem naravno - navznoter. In tem Jung pravi introvertirani.
Jung je oba načina ravnanja z energijo (ali pozornostjo) videl kot enakovredna in povsem naravna. Še več. Sumil je, da se z določenim tipom, najsi bo ektrovertiranostjo ali introvertiranostjo, rodimo, ravno tako, kot se rodimo z modrimi ali rjavimi očmi. In še dodal, da nihče med nami ni popolnoma ekstrovertiran ali popolnoma introvertiran, temveč kvečjemu, da eden od obeh tipov v osebnosti prevladuje. Vsi se torej rodimo s sposobnostjo obeh načinov izražanja, le da je eden od obeh močneje izražen.
Tatjana, 24: "Na malih ekranih videvamo obraze predvsem ekstrovertiranih ljudi, saj ti naravnost ljubijo nastopanje pred kamero in komuniciranje z drugimi ljudmi. Jaz pa pred kamero povsem otrpnem. Uživam le, ko delam za kamero in kasneje, ko v zakulisju, v privatnosti studia, montiram nastale posnetke. Sem pač introvertirana oseba."
Verjetno se že sprašujete, kateri od obeh skupin pripadate. Najhitreje se boste razvrstili s prav enostavnim testom: vprašajte se, kako sproščeni ste pri spoznavanju novih ljudi? Praviloma imajo ekstrovertirane osebe veliko manj težav pri predstavljanju sebe neznancem, vzpostavljanju prvih stikov in prvi komunikaciji z njimi kot introvertirani. Introvertiranim je to početje pogosto precej mučno, komuniciranje z drugimi ljudmi, še posebno neznanci, pa jih pogosto naravnost izčrpa. Navezovanja stikov so sicer povsem sposobni, a je cena, ki jo zato plačujejo, višja.
Simon, 32: "Sem introvertiran. Si lahko predstavljate, da sem se kar nekaj let preživljal s prodajo izdelkov na domu? Še dobro, da je bilo delo večinoma vezano na že stalne naročnike. A se je, žal, vsake toliko zgodilo, da je prodaja zastala, takratni šef pa mi je takrat rad rekel: Ok. Čas je, da potrkaš na kakšna vrata? In ko sem potem nervozen zvonil pri vratih, je bilo vse kar sem si želel, da le ne bi bilo nikogar doma!"
Boštjan, 29: "Sem ektrovertiran. Še kot srednješolca so me domači poslali k babici na podeželje, da bi imel tam mir in se zares posvetil učenju. Obkrožen z veliko travniki in gozdov, a le malo bližnjih sosedov, sem bil prepričan, da se mi bo naravnost zmešalo. Knjige skoraj videl nisem, saj sem večji del časa zapravil za iskanje kogarkoli, s katerim bi lahko klepetal. Tista čudovita pokrajina in mir podeželja se me nista niti dotaknila. Vse kar sem si želel je bilo, da bi bil obkrožen s kar največ ljudmi."
Zdaj vam je zagotovo že nekoliko bolj jasno h kateremu od obeh tipov se nagibate. Če pa imate pri tem še vedno težave, se poskušajte spomniti, kakšni ste bili v svojih poznih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih. Ko postajamo starejši, postajamo namreč bolj balansirani, zato je starejšim morda težje ugotoviti h kateremu od tipov osebnosti se nagibajo.
Andreja, 35: "Zagotovo sem bolj introvertirana kot ekstrovertirana. Samo poglejte te šolske fotografije. Na vseh me boste našli nekje na robu slike, na periferiji skupine. Nikoli nisem gravitirala k centru."
Načini delovanja
Jung je bil z uspehom svojega izvornega dela brez dvoma zadovoljen, a je sčasoma ugotovil, da se številnih očitnih razlik med ljudmi vendarle ne da razložiti le z že omenjenima temeljnima značilnostima. Ugotovil je, da pomenljive razlike med osebnostmi pogojujejo tudi razvitosti njenih osnovnih funkcij. Osebnosti je tako pripisal štiri načine (ali funkcije) delovanja:
- mišljenjsko in čustveno,
- ter čutno in intuitivno.
Vsaka od teh pa je seveda tudi ustrezno introvertno ali ekstrovertno obarvana.
Jung je bil glede štirih funkcij osebnosti jasen: "Čutnost vam pove, da stvar (oseba, situacija …) obstaja, mišljenje vam pove, kaj stvar je, občutenje vam pove, ali vam stvar ugaja ali ne, intuicija pa daje slutiti od kje morda prihaja in kam gre."
Tudi te funkcije, vse štiri, premoremo vsi. Lahko bi le rekli, da jih premoremo v različnih odmerkih. Vsak od nas pa običajno le eno od njih uporablja zelo pogosto, zato je ta funkcija pri njem tudi najbolj razvita. Tej sledijo manj uporabljana, a še vedno močna druga funkcija, ter slabše razvita tretja in najslabše razvita zadnja funkcija. O slednji bi bil marsikdo celo prepričan, da je sploh ne premore.
Medtem ko ljudje z najbolj poudarjeno mišljenjsko funkcijo do svojih odločitev najraje prihajajo razumsko, po poti logike, se ljudje z močnejšo čustveno funkcijo v tej smeri raje oprejo na svoje čustvene odzive.
Lidija, 24: "Mislim, da moja čustvena plat močno prevladuje nad mišljenjsko. Včasih se mi zdi, kot da imam v sebi že vgrajen nekakšen termometer ali vrednostno lestvico, ki se odloči namesto mene, ali mi je nekaj všeč ali ne. Ko srečam koga novega, o njem ne razmišljam, temveč se odziv v meni enostavno zgodi. Prepričana sem, da so del tega merilca tudi pretekle izkušnje, vendar do dokončnega sklepa, kakšna se mi ta oseba zdi, vedno pridem celostno in po nekem čisto notranjem ključu."
In medtem ko ljudje s poudarjeno čutno naravo zunanji svet najraje prepoznavajo po poti svojih petih čutov (vonj, vid, sluh, okus in otip), se intuitivci najraje opirajo kar na šestega (intuicijo).
Tanja, 30: "Prepričana sem, da je Primoževa intuitivna plat izredno močna. To postane zelo očitno, ko vzame v roke knjigo in jo začne brati. Takrat se mi naenkrat zdi, kot da ga ni več tu, kot da me je popolnoma zapustil in odšel raziskovat sončni sistem, se zapletel v filozofske diskusije ali pa odpotoval v nek eksotični kraj. Če hočem njegovo pozornost, ga moram glasno poklicati in počakati. Po kakšnih desetih ali dvajsetih sekundah se bo zdrznil in me vendarle vprašal, kaj bi rada!"
Jani, 25: "Moj šef je bolj intuitiven in vizionarski tip, jaz pa sem bolj čutno in tuzemeljsko orientiran. Medtem, ko jaz razmišljam v stilu: Prodajmo najprej to, kar imamo na zalogi!, nas on neprestano spodbuja k temu, da bi raje razmišljali o tem, kaj bo v prihodnje prinašalo dobiček, torej nekaj kar bomo morda delali šele čez nekaj let. Zaradi različnega pristopa k delu sva pogosto v konfliktu."
Tipologija v medosebnem
Tip naše osebnosti je tudi eden ključnih dejavnikov sreče ali nesreče v naših medosebnih odnosih.
Predstavljajte si imaginarini par: Markota, 28 in Andrejo, 25, ki sta se ravnokar spoznala. In zaljubila. Naj še omenimo, da je podobnost s pari, ki jih morda poznate iz resničnega življenja, še kako namerna.
Medtem ko je Marko izrazito introvertiran in poudarjeno mišljenjski tip, je Andreja ekstrovertirana in čustvena oseba. Ko sta se spoznala, se je zdelo, kot da sta celo življenje čakala drug na drugega. Pred tem namreč še nikoli nista srečala človeka, katerega družba bi ju tako radostila in naravnost izpolnjevala. Tako zagledana sta bila drug v drugega, da sta v prvih mesecih le težko zdržala drug brez drugega. Prepričana, da sta drug v drugem našla tako iskano manjkajočo polovico, sta se kmalu odločila, da se poročita, da bi tako za vedno živela v stanju tako iskane blaženosti.
Marko in Andreja sta šele skupaj tvorila eno, celostno osebo. Ta zlitina je bila tako introvertirana kot ekstrovertirana in je celo premogla tako razvito mišljenjsko kot čustveno funkcijo. In prav to je temelj tako populariziranega mita o romantični ljubezni. Ključ do sreče v ljubezni je en sam, pravijo družbeni vzorci: potrebno je le najti osebo, ki nas bo izpolnjevala. Če pa bi si C.G. Jung podrobneje ogledal njun odnos, bi se zagotovo vprašal: »Kje pa so njune prave, manjkajoče polovice osebnosti?« Resnični odnos dveh ljudi bi moral vsebovati tudi dve kompletni osebnosti, dva polna kroga, in ne le zlitje dveh pol-osebnosti ali dveh polkrogov v en sam osebnostni konstrukt.
Tri leta kasneje sta Marko in Andreja v stiski. Prav to, kar ju je sprva tako zelo privlačilo, je zdaj postalo kamen spotike v njunem odnosu.
Markota je Andreja sprva tako zelo privlačila s svojo osebnostno toplino in sposobnostjo navezovanja sproščenih stikov z ljudmi, še posebno z njim. Na Andrejo pa je Marko naredil močan vtis s svojo samozadostnostjo in analitičnim mišljenjem, s katerim je znal priti do bistva stvari. Danes Markota odbija taista ženina družabnost in občutljivost. Zdi se mu, da Andreja po cele dneve visi na telefonu s svojimi prijateljicami, da so njeni številni stiki in druženja plitka, ter da povsem sama praktično ni sposobna sprejeti pomembnejše odločitve. Medtem, ko bi se ona ob večerih rada družila s svojimi znanci, si on želi kar najbolj umirjenega družinskega večera.
Andreja je v teh letih spoznala, da ima njegova intelektualna plat svojo senčno stran, ki se kaže skozi ostre in cinične pripombe. Njegova samozadostnost se ji dandanes zdi le še bolna asocialnost, s katero duši tudi njo. Zdi se ji, kot da jo skuša prikleniti na dom in jo obsoditi na večno osamljenost, z njim. Še vedno se imata rada, vendar je ljubezen zadušena.
In tu se ponovno oglasi C.G. Jung. Tokrat mu Marko in Andreja prisluhneta. "Vsaka oseba", pravi: "ima svojo drugo plat. Marko, ki je močno introvertiran in ima močno razvito mišljenjsko funkcijo, nosi v svoji podzavesti nerazvito ektrovertirano naravnost in slabo razvito čustveno funkcijo. Andreja pa je prav nasprotni primer. Prav to, da sta bila opozicija drug drugemu, vaju je navdajalo z zmotnim občutkom, da sta šele drug z drugim lahko kompletna."
Takšne in drugačne 'opozicije' danes vidimo v mnogih partnerstvih. Problem nastane, ker smo zadovoljni že, če drug z drugem najdemo tako želeno drugo polovico. Občutek takšnega dopolnjevanja je seveda le senca dejanske osebnostne polnosti, ki bi jo bili sposobni, če bi odgovore iskali v sebi.
Prav tu, kjer se Marko in Andreja resno sprašujeta, če je njune ljubezni zdaj konec, je Jung mnenja, da se pravi odnos in prava ljubezen šele začenjata. Drug drugemu sta s tem kar sta pokazala na njuno lastno nezavedno. Zdaj bi se lahko drug drugemu postavila za zgled pri razvijanju njunih lastnih, manj razvitih funkcij.
Marko bi z namenom razvijanja svoje potlačene in zanemarjene družabne plati lahko npr. pričel s pripravo družabnega večera, za začetek morda z manjšim številom povabljencev, Andreja pa bi se v tem primeru morala zadržati, da jih ne bi povabila več. Tako bi počasi, zlagoma in z razumevanjem razvijala svoje lastne, pred samim sabo, skrite potenciale. Naj še opozorimo, da proces osebne rasti (ali po Jungu individuacije) pač ni proces, ki bi bil mogoč že z danes na jutri.
Več o tem C.G. Jung - 16. psihološlkih tipov.
Napisala: Nataša Zupanc