Z vidika psihologije (in ne samo biologije ali genetike) se šizofrenija razume kot kompleksen preplet notranjih, razvojnih in odnosnih dejavnikov, ki skupaj povzročijo razpad notranje povezanosti človekove osebnosti – torej “razcepljenost” med občutenjem, mišljenjem in doživljanjem realnosti.
Čeprav medicina poudarja genetsko in nevrobiološko podlago, psihološki pogled dodaja globlje razumevanje kako in zakaj se bolezen izrazi.
1. Motena zgodnja navezanost in razvoj jaza
Veliko psiholoških teorij izhaja iz tega, da ima šizofrenija korenine v zgodnjih odnosih med otrokom in starši. Če otrok v ključnih letih razvoja ne dobi dovolj varne, stabilne navezanosti, se lahko njegov občutek identitete in realnosti oblikuje razdrobljeno.
Otrok, ki mora prezgodaj “preživeti” čustveno nestabilnost okolja – na primer, da starši izražajo ljubezen in zavračanje izmenično ali nepredvidljivo – se nauči dvomiti v lastno zaznavo resničnosti. Kasneje v življenju se to lahko izrazi kot občutek, da svetu ali sebi ni mogoče popolnoma zaupati. Živijo z občutkom, da jih svet ogroža – kot bi bila nevarnost vedno tik za vogalom, tudi takrat, ko ni ničesar.
2. Dvojna sporočila in “razcepljena komunikacija”
Ena najbolj znanih psiholoških razlag izhaja iz teorije Gregoryja Batesona o “double bind” (dvojna vez). Otrok prejema nasprotujoča si sporočila:
na primer, mati reče: »Rada te imam,« a hkrati s telesom ali tonom kaže hladnost.
Otrok ne more hkrati ubogati obeh sporočil – nauči se, da resničnost ni zanesljiva. Da bi preživel, razvije mehanizme, s katerimi se oddalji od realnosti ali lastnih občutkov – kar je pozneje lahko osnova za psihotične simptome.
3. Dolgotrajen stres in preobremenjen živčni sistem
Iz psihološkega vidika šizofrenija pogosto izbruhne po daljšem obdobju notranje napetosti, travmatičnih dogodkov ali kroničnega občutka izgube nadzora. Ko je živčni sistem več let v stanju preplavljenosti, se lahko poruši meja med notranjim in zunanjim svetom – misli, glasovi in strahovi postanejo “resnični”.
4. Družinsko okolje z visoko čustveno napetostjo
Raziskave kažejo, da imajo ljudje s šizofrenijo pogosto zgodovino odraščanja v družinah z visoko stopnjo izražanja čustev – nepredvidljivo pogosto kričanje, stalna kritika, nadzor, sramotenje ali čustveno preplavljanje. Taki odnosi ne omogočajo notranjega miru in stabilnega občutka jaza.
5. Obrambni mehanizem proti neznosnim občutkom
Iz psihoanalitičnega pogleda se šizofrenija razume kot skrajna oblika psihološke obrambe – ko um ne zmore več integrirati premočnih čustev, bolečin ali konfliktov, se “razcepi”. Halucinacije in blodnje so v tem smislu poskus, da človek ohrani smisel, ko je realnost preveč kaotična.
6. Kaj psihologija poudarja glede okrevanja
Šizofrenija se ne zdravi le z zdravili – zahteva odnosno in psihoterapevtsko podporo, ki pomaga človeku znova graditi notranjo povezanost, zaupanje in varnost. Ko posameznik dobi izkušnjo odnosa, kjer je sprejet brez presojanja, se lahko postopno znova nauči razlikovati med realnim in notranjim svetom.
V jedru šizofrenije ni “norost”, ampak izguba stika s svetom, ki se je nekoč zdel nevaren. Psihološki pogled na to motnjo ni obsojajoč, temveč sočuten: gre za dušo, ki se je v preveliki bolečini umaknila vase.
