Če otrok gradi stolp iz kock, vi pa vidite, da se bo ta zrušil, mu ne tecite takoj razlagat, kje je naredil napako. Pustite, da se stolp zruši. Otrok bo zelo hitro ugotovil, kako mora postaviti kocke, da bo stolp bolj trden. Če boste to naredili namesto njega, ga boste prikrajšali za dragoceno lekcijo.
Če otrok naredi napako, niti pomislite ne, da bi mu rekli: ‘Če bi poslušal mene, se to ne bi zgodilo.’ Nekatere stvari se dajo popraviti, druge pač ne … Ali ni tako tudi v življenju? Mar ne pripravljate otroka na to, da bo rešitve za težave našel tudi takrat, ko vas ne bo ob njem?
Kolikokrat je vaš otrok rekel: ‘Sam si znam zavezati čevlje,’ vam pa se je mudilo in ste jih zavezali namesto njega. Morda je šlo tako res hitreje, a otroka ste vsakokrat, ko ste jih zavezali namesto njega, prikrajšali za možnost, da bi razvijal svojo samozavest.
Ko gre za družbene veščine, nič ne more nadomestiti izkušnje, ki jo otrok dobi med druženjem s svojimi vrstniki. Otroci, ki so se že v najzgodnejšem obdobju veliko igrali z drugimi otroki, se lažje vključijo v vrtec in šolo. Zelo dobro je, da imajo otroci priložnost, da razvijejo trajna prijateljstva. Takšni otroci imajo pozneje manj težav v družbenih odnosih.
Omogočite torej otroku, da se druži z vrstniki, čeprav vam to morda otežuje življenje. Morda si boste morali vzeti čas, da otroka odpeljete k njegovim prijateljem, ali pa ne boste najbolj zadovoljni z neredom, ki ga bodo ti isti prijatelji naredili v vašem stanovanju. Toda alternativa je ponavadi osamljen in nesrečen otrok: morda ne v tem trenutku, v prihodnosti pa vsekakor.
Otroci se v odnosih s prijatelji vsak dan srečujejo z različnimi težavami, za katere starši nimajo vedno rešitve. Vendar to še ne pomeni, da ne morejo otroku pomagati, da rešitev poišče sam. Pozorno poslušajte, kaj vam otrok pripoveduje, pri tem pa težave ne podcenjujte, ne ponujajte mu preprostih rešitev in ne pridigajte. Namesto tega otroku pomagajte, da sam uvidi, katere so možne rešitve.
Raziskave so pokazale, da starši družbeno kompetentnih otrok z otroci razglabljajo o različnih pristopih k težavam in možnih posledicah vsakega izmed pristopov:
Mati: Kaj boš naredila, če ti Lara spet vzame punčko?
Otrok: V glavo ji bom zabrisala avtomobilček.
Mati: Res? In kaj bo potem naredila ona?
Otrok: Vrnila mi bo punčko in mi je ne bo nikoli več vzela.
Mati: Misliš? Ti ne bo tudi ona zabrisala avtomobilčka v glavo, potem pa se bosta sprli in se ne bo hotela nikoli več igrati s tabo?
Otrok: No ja …
Mati: Kaj bi še lahko naredila?
Otrok: Kaj pa, če jo prosim, naj mi vrne punčko?
Mati: Bilo bi lepo, če bi poskusila. Misliš, da ti jo bo vrnila?
Otrok: Ne.
Mati: Morda res ne. Morda ti jo vrne, morda ne, kajne?
Otrok: Kaj pa če ji predlagam, da bi se igrali skupaj?
Mati: To pa sploh ni slaba zamisel! Včasih deluje tudi pri tvoji sestri, kajne?
Skrivna formula
Obstaja cela kopica knjig na temo, kako biti boljši starš, vendar ste najverjetneje že sami ugotovili, da preprostih receptov ni. Kot smo že omenili, tehnike same po sebi nimajo nobenega pomena. Pomembno je le, kakšen je odnos med starši in otroci.
Otroka imejte radi in uživajte v njegovi družbi. Druge skrivne formule ni. Seveda vam prebiranje knjig kljub temu lahko koristi. Iz njih lahko izluščite osnovna načela dobre vzgoje in se z njihovo pomočjo lažje znajdete v vsakdanjih življenjskih situacijah in težavah.
Pogovarjajte se z ljudmi, ki imajo otroke in so že šli čez vse to, a najbolj se zanesite nase. Naredite tako, kot sami čutite, da je najbolje. Otroka pač ne morete vzgajati po pravilih in načelih drugih. S tem se strinjajo celo tisti strokovnjaki, ki takšne knjige o vzgoji pišejo!
Majda Rijavec, foto: Shutterstock