Včasih se zgodi, da se človek sooča z depresijo, antidepresivi pa na dolgi rok kljub mnogim poskusom in kombinacijam ne pomagajo najbolje oz. ne prinesejo razrešitve. Zakaj pride do tega? Razlogov je sicer več, a tokrat bi rada omenila predvsem enega.
Senzitivnost (visoko senzitivna oseba)
Senzitivnost, ki ni dovoljena in razumljena s strani okolja. Boleča želja in potreba, da bi visoko senzitivna oseba lahko bila pristna, udari ob bodeče žice sistemsko urejenega okolja. Okolje sili posameznika, da ne sme biti to, kar je in da funkcionira v določenih vzorcih in kalupih, ki zanj niso dobri.
Bitka za pristnost postane krvava vojna v dušah senzitivnih, kjer se včasih zdi, da je s svojim viharjem razmetala vse, kar je še bilo kdaj živo. Smrdi po zatohlem, tema je strašljiva, upanje počasi uhaja. Ni enostavno.
Kje se res zaplete pri senzitivnih?
Nismo bili rojeni s tendenco, da bi “pretirano reagirali na stres”. Rojeni smo kot senzitivni. Elaine N. Aron
Rada bi, da razumeš, da tvoja senzitivnost ni problem. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Senzitivnost ni razlog, da nekdo trpi zaradi depresije. Senzitivnost nikoli ne bo razlog za nastop depresije. Visoka senzitivnost je dana kot preživetvena strategija in je sama po sebi torej prednost. Vedno je bila mišljena kot prednost in vedno bo mišljena kot prednost. Ne verjameš? Vprašaj naravo. Vprašaj biologijo, ki proučuje vrste. Nismo samo ljudje rojeni z visoko senzitivnostjo. Očitno pa samo ljudje delamo iz nje problem. Živali so preveč modre in intuitivno priklopljene na naravne cikle, da bi se odločile za kontra procese.
Ni podedovana senzitivnost tista, ki povzroči stisko. Problem je kronična preobremenjenost živčnega sistema zaradi stresa iz okolja ali doživete travme v otroštvu. Kadar kratkotrajnih vzdraženosti živčnega sistema pri sebi (ali pri otroku) ne pomirimo na varen način, lahko prerastejo v dolgotrajno vzdraženost, ki pogosto in postopoma vodi do depresivnih ali drugih motenj.
Kaj se dogaja z živčnim sistemom visoko senzitivnih?
Kadar smo senzitivni (in seveda tudi tisti brez lastnosti visoke senzitivnosti!) vedno znova pretirano vznemirjeni ali preveč vznemirjeni predolgo časa, potrošimo določeno količino specifičnih hormonov (kortizol in adrenalin) in nevrotransmiterjev (serotonin). Postanemo … prazni. Ko nam enkrat zmanjka teh specifičnih hormonov in nevrotransmiterjev postanemo izgoreli, depresivni.
Največji izziv visoke senzitivnosti je v tem, da senzitivnim osebam hitreje kot drugim postane preveč. Senzitivni svoj živčni sistem preobremenijo hitreje kot 80% ostale populacije in to preobremenjenost oz. vznemirjenje živčnega sistema tudi globlje izkusijo.
Ker je večina današnjega sveta manj senzitivna, se visoko senzitivni pogosto srečujejo s preobremenjenostjo oz. pretirano vznemirjenim živčnim sistemom. Dobesedno živimo v prostorih, ki niso bili ustvarjeni za nas in skušamo preživeti v svoji koži. To, dragi moji, je revolucija. Senzitivni smo pravzaprav zelo odporni in močni. A ne brez posledic …
Kadar senzitivni ne znajo spoštovati svoje senzitivnosti in skrbeti za njo v manj senzitivnem okolju, izkušajo kronično preobremenjenost ali pretirano vznemirjen živčni sistem. To se velikokrat kaže kot izgorelost in/ali depresija. Velikokrat zato v prvi fazi lahko pomagajo antidepresivi ali pomirjevala. Z namenom, da se stabilizira živčni sistem. Na dolgi rok pa zdravila ne bodo zares pomagala pri kvalitetnem in pristnem življenju. Za pristnost se bo potrebno boriti še naprej, a z novimi veščinami in tehnikami “samo-obrambe”.
Prilagojenost namreč za senzitivne nikoli ne bo delovala. Ali nas bo popolnoma strla ali nam bo njeno skeleče želo ponudilo odskočno desko za rahločutno življenje v vsej svoji polnosti.
To je torej razlog, zakaj se je senzitivnim potrebno izogibati preobremenjenosti. To je tudi razlog, da nas radi označijo kot preveč občutljive ali čustveno nestabilne. Prav tako se velikokrat zgodi, da na kakšnem psihološkem testiranju dosežemo visok procent pri lastnosti “nevroticizma”. Ne, to ne pomeni, da smo nevrotični. Res je, da se visoko senzitivne osebe s težkim otroštvom pogosteje soočajo z depresivnimi in tesnobnimi motnjami kot osebe, ki niso visoko senzitivne, a so odraščale v enako težkih okoliščinah. A raziskave so hkrati pokazale tudi to, da so visoko senzitivni z dobrim otroštvom malenkost bolj zadovoljni in odporni v svojem življenju, kot osebe, ki niso visoko senzitivne, a so odraščale v enako dobrih okoliščinah.
Tekom potrebnega okrevanja od preobremenjenosti/depresije/izgorelosti je bistveno, da poskrbimo zase na boljše načine in da ostanemo zavarovani, spočiti in stabilni v hormonskem ravnotežju. Samo tako bomo lahko izkusili močne točke naše senzitivnosti. Seveda se dolgotrajna preobremenjenost, izgorelost ali depresija ne zgodijo kar čez noč in tudi, ko se enkrat zgodijo, stanje ni nerešljivo.
Tudi, če si imel/a zelo težko življenje, lahko zelo dobro uspevaš! Z vztrajnostjo in pravo skrbjo se da popraviti razbolelo situacijo.
Delo na živčnem sistemu je eden ob najpomembnejših procesov vsake visoko senzitivne osebe.
Za naš živčni sistem delamo, ko smo v ljubečih odnosih. Zanj delamo, ko si poiščemo strokovno pomoč, kadar jo potrebujemo. Za živčni sistem skrbimo tudi in še posebej preko vsakodnevnih majhnih trenutkov, ko se npr. iz srca smejimo, ko pojemo, plešemo, skačemo, se gugamo. Ko se zjočemo, kadar to potrebujemo. Ko počivamo, dovolj spimo in se dovolj gibamo. Med tem delom je prav, da si vzamemo tudi odmor in si odpočijemo, da lahko kasneje nadaljujemo pot.
Kje lahko ti danes pritisneš na pavzo (četudi le za 15 minut) in si malo odpočiješ?
Se prvič srečuješ z mojim delom?
Sem Maruška, zakonska in družinska svetovalka in ustvarjalka vsebin za visoko senzitivne osebe. Na spletni strani ustvarjam vsebine, ki ozaveščajo o visoki senzitivnosti in ponujajo razumevanje globoko senzitivnim, intuitivnim in ustvarjalnim posameznikom. Več najdeš na strani: darilovisokesenzitivnosti.com
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
