Razkrite Patandžalijeve skrivnosti

Sutra o ovirah: Poznamo pet ovir: nevednost, egoizem, navezanost, odpor in oklepanje življenja v telesu.

Razkrite Patandžalijeve skrivnosti (foto: profimedia) profimedia
30. 9. 2022

Nevednost v duhovnem pomenu ne pomeni premalo znanja iz knjig ali intelektualnega znanja, ampak nezavedanje, kdo v duši smo.

Navezanost in odpor so velike ovire na duhovni poti, saj nas vežejo na ego: "Všeč mi je (to, tisto, ona stvar, kraj, situacija ali oseba)! Ni mi všeč ..."

Najprej si moramo ogledati naše stališče do drugih ljudi. Zakaj? Ker na naša čustva vplivajo predvsem drugi. Ne pozabite, da gre pri jogi predvsem za umirjanje občutkov. Če nas nekdo vznemiri, nastanejo valovi v naši zavesti - zaradi katerih se počutimo ločene od oceana čiste zavesti, ki je najvišji duh. Dejansko obstaja samo ta ocean, vendar naši občutki v nas ustvarjajo iluzijo ločenosti. Poleg tega zaradi ega gibanje na površju zavrti naše občutke v vrtincih okoli njega. Na tem mestu pa je podoba vala primerna, saj umu pomaga predstavljati si gibanje v nasprotni smeri iz točke umirjenosti na sredini. Ko si dovolimo čustveno se zaplesti z drugimi, v umu določimo merila, na podlagi katerih se navežemo na določene ljudi in odbijemo druge, ki našim merilom ne zadostijo. 

Ljudje v nas močneje vzbujajo navezanosti in odpor kot hrana ali pokrajina, vendar je treba ne glede na vse mirno sprejeti vse.

Ta praksa je še zlasti pomembna za vse, kar vpliva na nas, predvsem za bolečino in zadovoljstvo, prijetna in neprijetna doživetja ter vsa tista, ki vplivajo na telo ali um. Bolezen običajno vodi do določenega trpljenja v umu. Naučite se umirjeno sprejeti vse, kar stopi v vaše življenje, in to izročite Bogu.

Že dolgo ne molim zase in se tudi ne branim pred drugimi. Le zakaj bi prosil nekaj drugega, kot je to, kar mi je Bog namenil? Ne pravim: "Nikoli ne molite zase." Ampak: bolj ko boste opuščali misel nase, srečnejši boste. Bolečino tisto nedeljo zjutraj, ko sem imel hude težave z ledvičnimi kamni, je nadomestila taka močna radost, da sem komaj vodil čaščenje, kar mi je v solzah sreče nazadnje vseeno uspelo izpeljati. 

Pred letom ali dvema sem sanjal, da me hočejo moji sovražniki zažgati na grmadi. Sprejel sem njihovo početje in pomislil: "Saj me bo samo kratek čas bolelo." Kot se to lahko zgodi v sanjah, so se nato usedli za bližnjo mizo h pogostitvi, nazdravili in si privoščili veliko pojedino. Nisem jim zameril.

Takrat so prišli moji prijatelji in me izpustili. Rešili so mi življenje, kar me je pustilo enako ravnodušnega kot predhodno mučenje na grmadi. Zbudil sem se hvaležen, da sem tudi v sanjah ostal miren v hudi preizkušnji za kogarkoli.

Naučite se ostati mirni v vseh okoliščinah. Ko vas doleti sreča, jo sprejmite - ne bom rekel ravnodušno, ampak mirno in hvaležno Bogu. Ko vas doleti nesreča, tudi njo sprejmite mirno in hvaležno Bogu, kot nekaj, kar prihaja od njega. Tako boste ne glede na doživetja, ki vas doletijo, v sebi vedno bolj radostni.

Ka se tiče zadnje ovire: navezanost na fizično telo je seveda univerzalna iluzija. Obenem je tudi vsesplošno priznano dejstvo, da ne moremo živeti večno. Ljudje dejansko zavračajo fizično smrt, ker v duši vedo, da v resnici ne morejo umreti - skoraj zagotovo bodo živeli večno, a so zmedeni, ker um zmotno enači življenje s fizičnim telesom. 

Vsem iskalcem Boga in ateistom  - bi pomagalo pripraviti se na neizogibno dejstvo, da bomo nekoč morali zapustiti fizično telo. Vsak dan si prigovarjajte: "Nisem to telo! Nisem navezan nanj!" Ali lahko ateist prepričljivo v sebi ponovi te besede? Morda ne, a morebiti lahko sprejme, da se bo njegovo življenje v telesu nadaljevalo v drugi obliki - mogoče samo v marjeticah na njegovem grobu. Če se lahko prepriča, se zavestno zadrži v preprosti misli, da je del življenja samega, pa četudi se mora zaključiti njegovo človeško življenje, se lahko gotovo bolj pomiri, kot če bi pomislil: "Ob smrti bom prenehal obstajati. "Dejansko lahko z zgornjo mislijo vsaj do neke mere izžene strah pred dejstvom, ki se mu približuje in se mu nihče ne more izogniti.

Seveda pa si umišljam stvari. Ateisti se ne soočijo niti z mislijo na smrt, ker jih plaši. Šele ko umrejo, jih čaka čudovita osvoboditev, ki si je nikoli niso zmogli zamisliti. Takšno izkušnjo sem imel s svojim tuzemskim očetom, znanstvenikom, ki ni verjel v svojo smrt, kaj šele premišljeval o njej. Dvomim, da ga je kdaj zanimala misel o Bogu. Ko je umrl, sem nekaj trenutkov jasno občutil njegovo prisotnost. Bil je neverjetno radosten in navdušen. Povrnjena mu je bila mladost, za katero sem izvedel v otroštvu.

Naša prepričanja niso zelo pomembna, z izjemo hipotez, na podlagi katerih usmerjamo svoje delovanje tu, na Zemlji. Prepričanja so merilo plemenitosti v večini religij. Pomagajo nam, a so tudi kletke. Kot je dejal Svami Vivekananda: "Zagotovo je blagoslov roditi se v religijo, vendar je nesreča umreti v njej."

Modrost Paramhanse Joganande, kot jo predstavi njegov neposreden učenec Swami Krijananda v knjigi Razkrite Patandžalijeve skrivnosti (Založba AUM)

O KNJIGI

V knjigi Razkrite Patandžalijeve skrivnosti neposrednega učenca Paramhanse Joganande, Svamija Krijanande, avtor na novo komentira 2200 let stare jogijske sutre oziroma aforizme velikega duhovnega indijskega mojstra Patandžalija, ki je jasno predstavil, kako se lahko vsi iskalci resnice in svetniki korak za korakom združujemo z Bogom. Univerzalno notranje doživetje in proces je poimenoval joga ali združitev. Knjiga je torej zbirka poglobljenih aforizmov – svetih spisov v pravem pomenu besede.

Avtor v nasprotju z drugimi prevajalci Patandžalijevih aforizmov izhaja iz naukov in razlag suter, ki jih je prejel kot Joganandov učenec od leta 1948 do Joganandove smrti leta 1952, kar daje njegovim komentarjem Patandžalijevih aforizmov še dodatno težo.

Potemtakem lahko na knjigo gledamo kot na združeno delo treh velikih učiteljev joge: Patandžalija – ta velja za prvega predstavnika starodavnih jogijskih naukov, ki jih je predstavil kot sistem notranje kontemplacije, meditativnih praks in etike; Paramhanse Joganande – ta je v očeh mnogih največji jogijski mojster, ki je kadarkoli bival in učil na Zahodu ter slovel po poglobljenih vpogledih v pogosto težje razumljive Patandžalijeve sutre; in Svamija Krijanande – ta je jasno in sistematično združil sporočila svojega guruja v enotno delo.

Vsekakor nepogrešljiva knjiga za vse duhovne iskalce, ki stopajo po poti samouresničitve, in nenazadnje tudi za ljubitelje joge, saj jim bo razkrila še druge njene dimenzije – filozofski sistem, ki presega telesne položaje in pravilno dihanje, ter jim razodela nepogrešljive uvide v stopanje po duhovni poti do dokončne združitve z božanskim.