Razpetost očetov med družino in službo

Odsotnost očetov je v slovenskem prostoru prepogosta in si je ne moremo privoščiti in opravičiti samim pred sabo, da nas služba tako zahteva in da že morajo razumeti.

Razpetost očetov med družino in službo (foto: profimedia) profimedia
24. 1. 2017

Današnje službene obveznosti se pri mnogih posameznikih povečujejo. To lahko pomeni tako v količini dela, ki ga moramo opraviti, v časovno povečanem obsegu dela in seveda je treba biti učinkovit, dosleden, prijazen do sodelavcev, strank, upoštevati zakonodajo… Ne da so do današnjih dni bile službe nekaj preprostega, a tempo gre v galop in stres je nedvomno del sodobnih služb. Na drugi strani pa so v življenju očetov poleg službe njihovi otročki. Njihova narava pa v samem bistvu ostaja enaka in se ne ozira na kapitalističen tempo. Potrebe otrok po stiku in pripadnosti ostajajo. Očetje se tako hitro znajdemo v primežu službe in družine, kar v nas dviguje stisko in napetost. Kako zadovoljiti potrebe otrok in kako zadovoljiti potrebe, ki jih nalaga delo v službi? Kako usklajevati oboje, da bomo lahko preživeli v enem kosu?

Morda obstajajo preproste rešitve ali recepti, sigurno se nekateri znajdejo bolje drugi ne, vsekakor vse službe niso enako zahtevne… Nenazadnje pa so ponekod mame ravno tako močno vpete v službeno delo, druge pa so si uredile življenje drugače (polovični delavni čas, delo od doma, dinamičen čas dela…). Kljub mnogim dejavnikom, ki postavljajo vsakega očeta v njegov poseben položaj, pa obstaja nekaj idej, kako usklajevati službo in družinsko življenje.

Za moškega je od nekdaj pomembno in ima v sebi čut za 'preživetje družine' v konkretnem materialnem smislu, ženske pa so nagnjene, glede na raziskave, bolj k čustvenemu in socialnemu preživetju družine. Za očeta torej služba ne predstavlja zgolj bega od družine ali zanemarjanja družinskih odnosov, temveč je v tem velik del njegovega poslanstva, ki je položeno vanj.

V kolikor oče živi iz tega poslanstva in iz te želje ter vidi v tem vrednoto, bo lažje oz. z manj krivde odhajal in prihajal iz službe. Pomembno in dobro je, da posameznik prepozna lastno razpetost in da je sposoben dati ustrezen odziv. Ko opazi, da mu razmerje med službo in družino ni všeč, je dobro da poišče način, kako na novo zbalansirati oboje v ravnovesje. Ko se zavemo problema, pomeni, da smo s svojim doživljanjem zavestno prisotni. In ključno pri iskanju ravnovesja med službo in družino je ravno iskrenost pred samim sabo. Biti v stiku s sabo je ključnega pomena, saj pri iskanju ravnovesja ne pomagajo zunanja pravila in argumenti temveč se lahko učinkoviteje naslonimo na svoj notranji svet. To nas dela sočutne do sebe in drugih, nas gradi navznoter od koder se poraja tudi občutek zadovoljstva in ponosa. Tako rišemo lastno pot navznoter in na zunaj.

Mnogim moškim je lažje oditi v službo, saj se tam morda osredotočijo na delo, na iskanje rešitev, fokus je osredotočen na zadano nalogo. Vse te lastnosti in spretnosti so del moške narave in možganov in s tem ni nič narobe. Ko pa služba postane beg iz družinskih odnosov, kjer je potrebno mnogokrat soočanje z neprijetnimi čutenji tako ob otrocih kot ob ženi pa je to alarm, da moramo biti več doma. Otroci in žena iščejo stik, iščejo očeta in moža. Če je potreba po pripadnosti in po stiku med domačimi nepotešena in prezrta, lahko družinskih sistem postane zelo napet, nejevoljen ali pa se sprevrže v vsakodnevne pritiske in napetosti.

Ker smo očetje je nujno, da v prvi vrsti vidimo potrebe otrok. Očetje smo nujno potrebni za zdrav razvoj otrok na vseh ravneh. Odsotnost očetov je v slovenskem prostoru prepogosta in si je ne moremo privoščiti in opravičiti samim pred sabo, da nas služba tako zahteva in da že morajo razumeti. Narave otrok, ki kliče po stiku, se ne da utišati ali okoli prinesti. Lahko se jo sicer zatolče in prezre, a bo prišlo tudi to nazaj. Pri tem pa ne gre le za otroke temveč tudi za nas. Sami sebe prikrajšamo za očetovstvo, če ne posvečamo odnosu z otrokom sproščene igre, če nismo prisotni ko nas rabi in mu nismo v oporo, ki jo lahko da oče povsem drugače kot mama. Na svoje očetovstvo in nase smo lahko ponosni če damo sebe v odnos, če se pustimo preoblikovati ob otroku, da postanemo bolj čuteči, bolj preprosti in bolj dobri. Vsega tega nas bodo naučili ravno naši otroci.

Ko je moški v službi naj dobro opravlja svoje delo, ko je doma, naj bo to dober oče in naj polno živi očetovstvo. Razmerje med službo in družino je za večino moških stalen izziv, ki ga ustvarjalen moški uspe, s tem ko sledi svojemu občutku in sporočilom iz okolice, ustrezno popeljati v nov dan. To prinese zadovoljstvo in ponos.

Dr. Janez Sečnik, spec. Zakon. In druž. terapije