Med razumom in modrostjo obstaja velika razlika. Prvi je zadeva psihe, torej možganov, medtem ko je modrost stvar duše, srca. Živimo v času, ko je razum že odpovedal, zato je zdaj čas, da odpremo srce.
Za dr. Jožeta Magdiča, cenjenega prekmurskega nevropsihiatra jungovske smeri, je jungovstvo zelo lepo, a tudi težko poglavje v njegovem življenju. Zakaj je biti jungovec v Sloveniji lepo, a hkrati težko? Ker dojemaš globine. Jung ni za površinske ljudi, približati se njegovim spoznanjem je velika znanost in milost – tako sam v sebi doživlja Junga. Zaveda se, da vsak psihoterapevt lahko drugim pomaga samo tako daleč, kot je prišel sam.
Najprej moraš v sebi odkrivati neskončne globine, ki jih moraš nato biti sposoben predelati. Tako je to počel Jung in tako je to naredil tudi dr. Magdič, ki so mu znanje predajali neposredni učenci velikega Junga. Lahko postaneš tudi žrtev lastnih spoznanj, kar se je dogajalo vsem revolucionarjem psihoanalize.
Tudi Jung je šel skozi krepke osebnostne regresije in imel depresivna obdobja, ko mu je zmanjkalo duševne energije. In tudi v biografiji dr. Magdiča se najdejo takšna obdobja. A v trpljenju je tudi veliko zdravilnega, pravi. Tako se učimo. Zato na vsak neuspeh gleda kot na opozorilo, da v tej smeri ne bo šlo naprej.
Naključja in usodo doživlja kot realnost.
Pravi, da se njegovo življenje odvija po mistični kodi, ki se mu je razodela na začetku sedemdesetih v sanjah. Ve, da je ne sme razkriti nikomur. "Usoda je pot, dana človeku, vendar je zelo pomembno, da je človek pri tej usodi soaktiven, da jo čuti in realizira. Če sledim svojemu smislu, torej usodi, sodelujem s Stvarnikom." To je to, kar je Jung imenoval individuacija. Ne gre zgolj za psihično dozorevanje človeka, individuacija je predvsem plemenitenje na svoji življenjski poti, je dozorevanje z aspekta transcendence v človeku, ki je zadeva duše.
Dr. Jože Magdič zase pravi, da je v prvi vrsti mislec, racionalist, s priučeno funkcijo čustvovanja, in tudi intuicijo ima dobro razvito. Kot jungovec pri tem seveda izhaja iz Jungove tipologije človeške zavesti, ki pravi, da naša zavest deluje na dveh nivojih: sprejema in vrednoti.
Resničnost zaznavamo s funkcijo čutenja, ki ji služi pet čutov, čeprav lahko zaznavamo tudi s šestim čutom – intuicijo. Kar zaznamo, lahko precenimo in ovrednotimo s funkcijo mišljenja, lahko pa tudi z rabo funkcije čustvovanja. Pri posamezniku so vse štiri funkcije zavesti neenakomerno razvite, in to je izvor večine težav.
V vsakem človeku prevladuje ena funkcija zavesti, ena ali dve drugi jo le dopolnjujeta, ji pomagata, medtem ko ena ali dve funkciji večinoma ostaneta nerazviti. Velikokrat nas okoliščine prisilijo, da razvijemo nekatere funkcije na račun drugih, ki so naši naravi bližje zaradi pritiska enostranskega vpliva staršev ali kulturnega okolja, v katerem živimo.
Nekatere družbe namreč zelo poudarjajo mišljenje in so predvsem tehnično usmerjenje, druge so bolj čustvene in 'glasbene', nekatere se ravnajo predvsem po čutih in so zelo realistične, nasprotno pa so druge intuitivne in mistične.
Razum in modrost – psiha in duša
Med razumom in modrostjo je seveda velika razlika. "Če sem malo konstruktivno posploševalen, potem lahko rečem, da je razum produkt psihe, modrost pa je produkt duše. Razum je relacija logike, modrost pa je povezana z dušo. Ta razlika med enim in drugim se lepo vidi na primer na področju ekonomije: podjetje, ki deluje samo z logiko računa, torej na osnovi razuma, bo imelo deficit, medtem ko se podjetju z modrim pristopom k svojemu smislu ni treba bati za obstoj.
Na simbolični ravni bi lahko rekel, da ima to drugo podjetje dušo, ker ga očitno vodi moder direktor. Biti moder direktor pa pomeni vključevati poleg logike, razumskega faktorja, še širši smisel, to je transcedentalni aspekt – kaj bo z družinami zaposlenih, skrbi modrega direktorja. Razum in formalnost nikakor ne zadoščata.
Moder direktor je človek, ki se zaveda, da če bo človeški, če bo moder, če bo skrbel za svoje podjetje in mu ne bo vseeno za njegov propad, bo s tem omogočil dostojno življenje številnih družin, morda bo preprečil kakšen samomor in zaradi blaginje zaposlenih se bodo lahko rodila nova življenja. Tako deluje duša, zato tudi pravimo, da ima takšen podjetnik dušo."
Dr. Magdič poudarja pomembnost modrosti. Če hočemo biti modri v vsakdanjem komuniciranju, moramo v sebi vključevati transcedentalnost. Dejstvo je, da določenih stvari ne moremo razdelati s formalno logiko oziroma s čistim mišljenjem, nekaj se zgodi po določenih principih, ki jih psiha ne zmore razložiti. To vsi dobro vemo iz vsakdanjega življenja. Očitno obstaja še določen mistični element, lahko bi rekli element modrosti, ne samo v posamezniku, temveč tudi v nekem narodu, ki je prav tako pomemben za uspešnost.
Zato pravosodje z golo formalno pravno logiko ne more rešiti države, prav tako ne zapor, nobena ekonomija. "Vsak pri sebi bi se pri svojem delovanju moral vprašati, ali se me bodo otroci veselili glede na status, ki ga imam v družbi, ali bodo zaradi mene jokali. Če bom malo transcedetalno moder, se bodo zagotovo veselili. Vedno več modrosti čutim v življenju Slovencev, kar me neizmerno veseli, kajti če hočemo iz vseh teh stanj trpljenja, nujno potrebujemo modrost kot sintezo razuma in pozitivnih čustev. Razum je že odpovedal."
Iz intervjuja v jesenski številiki Sense