Vsak dogodek, vsaka na prvi pogled še tako negativna okoliščina ali izkušnja je samo del igre življenja, ki se odvrti pred našimi očmi, da bi mi lahko iz nje razbrali življenjsko modrost ‒ in da bi bili bolšji. Kaj nam je torej prinesla pandemija koronavirusa, ki je kot veličasten tornado v hipu zavrtinčila ves planet? Pravzaprav veliko dobrega!
Najprej nas je vse brez izjeme naredila ponižnejše. Razkrila nam je namreč nekaj, na kar smo pozabili ‒ da nihče med nami ni mogočnejši od drugega in da v svetu, v katerem živimo, vsemogočnost ne obstaja. Virus, ta nevidna mala stvar, ta najmanjša manifestacija življenja, ni prizanesel niti številčno močni Kitajski niti bogati Ameriki, ki si je nadela podobo najmogočnejše države v vsej zgodovini človeštva. In tudi najnaprednejša tehnologija in kupi denarja mu ne morejo do živega. Nam bo zdaj končno jasno, kako zelo ranljivo in majhno je človeško bitje?! Ali lahko še vedno arogantno trdimo, da smo popolni gospodarji svoje usode? Da ni ničesar nad nami, kar nas presega? Mar res obvladujemo svoje življenje?
Druga lekcija, za katero smo v nastali situaciji lahko hvaležni, je spoznanje, da sta življenje in smrt resnična. Zaslepljeni z bliščem materialnosti smo v navideznem ugodju užitkov pozabili, da v tem svetu nismo večni in da snovni svet ni naš končni cilj. Zato lahko napad virusa razumemo tudi kot klic k prebuditvi, pravzaprav k streznitvi – hej, ljudje, nihče med vami ni nesmrten, vsi boste enkrat umrli; vaša smrt stoji za vogalom, z vsakim dnem vam je bliže – spominjajte se tega vsak dan!
Kadar človek v svoji bližini čuti smrt, ko se ta odvija pred njegovimi očmi in ogroža njega samega ter bližnje, takrat začne življenje doživljati drugače ‒ njegovo srce postane bolj čuteče, bolj mehko, sočutno in odprto. Mar ni to še en blagoslov, ne kazen?
Četrta dobra stvar, ki jo lahko potegnem iz tega, kar se dogaja okrog nas, je padec človeškega kompleksa superiornosti – neumnega in smešnega razmišljanja o ’moji rasi’, ’mojih ljudeh’, ’moji državi’. Virus ne izbira po barvi kože, starosti, količini bogastva, razredni pripadnosti. Zanj socialno-ekonomski privilegiji ne obstajajo. Vsak človek je enak človeku. Naše celice so enake. Naš izvor je skupen.
Peta lekcija je namenjena ekstremnim sebičnežem – tistim, utrjenim v egocentričnem prepričanju, da okrog sebe ne potrebujejo ne družine, ne prijateljev, ne drugih ljudi. Ustvarjeni smo vendar kot bitja, ki morajo biti ljubljena in morajo ljubiti! To pa je možno le v skupnosti. Če kdaj, potem smo lahko zdaj dojeli, kako pomembni sta naša medsebojna povezanost in blagohotna skrb za drugega.
Vstopamo v nov čas. Svet, kot smo ga živeli, je mrtev. Zdaj je čas, da začnemo misliti nov svet in odkrivati nova obzorja. Razumimo sedanjo krizo kot priložnost! Virus je do neke mere prebudil speče plasti našega bitja, ki jih lahko zdaj prelevimo v življenjske sile naše višje narave. Vendar smo šele na začetku notranje preobrazbe, ki pa je že izpostavljena globokemu razkolu: lahko nas potegne v prepad, lahko postane cvetoča rast našega etičnega bistva.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani Sensi junij/julij 2020; na prodajnih mestih od petka, 15. maja
Kaj lahko preberete v novi številki revije Sensa
V rubriki Special pišemo tokrat o čustvenem detoksu
Kako preoblikovati negativne občutke?
Potlačena čustva so vir bolezni
Jok je terapevtski
Resnična zgodba dekleta z avtoimuno boleznijo
Energijska pretočnost – najboljše zdravilo za vsako bolezen
V rubriki 100% resnično
Kako pomagati otrokom pri odraslih odločitvah
Intervju: O resnični podobi muslimanske ženske
Intervju: O tišini in hoji
Kolumna: Pogum je ljubiti neljubljivo
V rubriki lepota bivanja
Ajurvedski nasveti proti zadrževanju vode v telesu
Pandemija pomanjkanja vitamina D
V rubriki Zeleno življenje
O bitju rastline in elementarnih bitjih
Potovanje
Afrika mi je spremenila življenje
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
