S hvaležnostjo sprejmimo dejstvo, da smo lahko doma

Delimo lep zapis, ki ga je objavil Ivan Soče. 

S hvaležnostjo sprejmimo dejstvo, da smo lahko doma (foto: Pexels, Tatiana Syrikova) Pexels, Tatiana Syrikova
29. 3. 2020

Ob jutranjem britju mi je prišla na misel izjava nekega Sarajevčana, ko je izjavil, kako se je v času triletnega vojaškega obleganja Sarajeva, vsak dan zjutraj obril, oblekel in uredil, kot da gre v službo. Nikamor ni šel, nihče ga ni videl. Ko so ga vprašali zakaj, je mirno in dostojanstveno odgovoril: »Zaradi sebe! Sebi dokazujem, da mi nihče nič ne more, da še naprej živim svoje življenje.«

Zelo pomembno je, da gojimo ta občutek, da nam nihče nič ne more. Občutek lastne moči. Da nas ni strah. Da nas strah ne paralizira, ohromi, ugonobi. Da ohranimo dostojanstvo, ponos, lastno visoko vrednost. Da še naprej živimo svoje življenje. Zaradi sebe.

Ohranimo dnevno rutino, kolikor le lahko. Ne zanemarimo se. Bodimo urejeni, veseli. Zaradi sebe.

Odkrijmo sebe. Zdaj imamo čas. Zaprimo oči in bodimo v tišini sami s seboj. Opazujmo se. Začutimo dihanje, utrip srca, zavedajmo se vsakega dela telesa. Samo opazujmo. Čudimo se temu čudežu in bodimo hvaležni, ker smo. Zaradi sebe.

Celo življenje so nam govorili, kaj moramo delati. In nam ni bilo prav. Zdaj nas nagovarjajo, da naj nič ne delamo. In nam spet ni prav. S hvaležnostjo to sprejmimo. Delajmo tisto, kar nas veseli, kar smo ves čas želeli delati, se učimo.

Bodimo doma. Sam(a) s seboj. Sam(a) ob drugem. S knjigami, glasbo, filmi. Odkrijmo razliko med samostjo in osamljenostjo. Če ste osamljeni, četudi niste sami, je čas za samospraševanje. Če poznamo nekoga, ki je osamljen, mu pomagajmo. Zaradi sebe.

Odkrijmo druge. Kdaj smo imeli toliko časa ukvarjati se s partnerjem / partnerko, z otroki. Kdaj smo se nazadnje globoko zazrli v oči drugega in ga / jo vprašali: ali si srečen / srečna z mano? Vprašali, kako lahko prispevamo k njeni / njegovi sreči? Odkrijmo, kako naporno je biti učitelj, vzgojitelj, športni trener…

Če moramo delati in tvegati okužbe, bodimo ponosni nase. To delamo, ker hočemo pomagati drugemu, nočemo izgubiti službe in finančno ogroziti družine. Ker smo dobri ljudje. Zaradi sebe.

Kašljajmo ali kihajmo v rokav. Če hodimo v trgovino, lekarno … uporabimo rokavice in maske. Nočemo tvegati, da bi škodovali drugim. Nočemo biti sejalci nesreče, bolezni, morda celo smrti. Zaradi sebe.

Če smo doma, se velikokrat spomnimo, da smo lahko doma, ker nam drugi to omogočajo – tisti, ki ne morejo ostati doma. Bodimo jim hvaležni. Spoštujemo jih. Zaradi sebe.

Epidemija ogroža fizično zdravje, um in duha. Ni nujno, da je tako. Bodimo telesno dejavni, radovedni, aktivni. Skrbimo za zdravo hrano. Če le lahko, pojdimo v naravo, a to delajmo varno in odgovorno. Ujemimo vsako pikico sonca. Naj nam epidemija ne vzame veselja do življenja.

Epidemija ogroža gospodarstvo, a bomo že kako. Še vedno bomo imeli več, kot smo pred petdesetimi leti imeli v najdrznejših sanjah. "Klinc gleda" gospodarsko rast. Bogat ni tisti, ki ima, ampak tisti, ki ne potrebuje.

Delajmo na tistem, kar je v naši moči. Osredotočimo se na tisto, na kar lahko sami vplivamo, kar lahko sami prispevamo. Ne strahujmo za jutri. Še naprej živimo svoje življenje. Uživajmo, dokler traja.

Ostanimo normalni. Zaradi sebe.

Ivan Soče

Poglejte si še: Dobili smo kolektivno, univerzalno darilo, dobili smo premor