In kako vsi gledamo svojo realnost skozi številne filtre.
"Uchu, kako si se začel ukvarjati s šamanizmom? Si to načrtoval?" sem ga vprašala nekega dne, ko sva utrujena, a zadovoljna po uspešno izvedeni celodnevni delavnici pila sok.
In povedal mi je zgodbo.
"To je bilo, ko sem bil mlad slikar v Urugvaju in sem živel v majcenem stanovanju v nevarnem, revnem delu mesta.
Celotno stanovanje je bilo slikarski studio z majhnim kotičkom za kuhinjo. Vse pohištvo in kar sem mogel, sem umaknil ven, da sem pridobil prostor za svoje slike. Odpovedal sem se televiziji, omaram in celo kopalni kadi.
Vse, kar sem imel, sta bila vzmetnica na tleh in radio. Vse noči sem slikal in poslušal radio. Neke noči sem poslušal oddajo, v kateri je mož, ki so ga klicali nagual Jorge (moj poznejši učitelj), promoviral delavnice na temo knjig Carlosa Castanede.
Poznal sem vse Castanedove knjige, tematika me je zanimala in sporočilo knjig se mi je zdelo dobro. Vendar pa sem takrat verjel govoricam, da Carlos Castaneda sploh ne obstaja, ampak gre za skupino psihologov in sociologov, ki skupaj pišejo te knjige.
Pravzaprav sem šamanizem do tedaj povezoval z nekim čudnim, temačnim vudujem in se mi je zdelo bolj 'frajersko' biti čarovnik, iluzionist ali kaj podobnega. A nekaj v Castanedoviih knjigah me je pritegnilo, me 'zgrabilo'.
Naenkrat sem si rekel: "Šel bom tja, samo zato, da izzovem tega tipa! Dokazal mu bom, da je v Castanedovih knjigah polno časovnih nedoslednosti. Prav zanima me, kaj poreče na to, da Castaneda sploh ne obstaja!" (Pozneje sem Castanedo osebno spoznal in se prepričal o njegovem obstoju, a to je že druga tema).
Ta pa že ne more biti nagual!
Prišel sem torej na delavnico, pričakujoč modrega starca, indijanskega naguala v stilu Don Juana.
Namesto tega zagledam tipa, ki kot kralj sedi za majhno mizo s steklenico viskija pred seboj, 
prešerno flirta z ženskami, preklinja in vmes bere odlomke Castanedovih knjig občinstvu.
"Ta pa že ne more biti nagual!" sem pomislil. "Kaj zaboga je to!?" A nekje globoko v sebi mi je bilo všeč. Zelo všeč.
Začel sem obiskovati njegove skupine. Kmalu sva se z Jorgejem (na fotografiji desno) spoprijateljila. Povabil me je k sebi domov in skupaj sva začela izvajati šamanska potovanja.
Stvar se je hitro stopnjevala. Naučil me je videti energije, potovati v paralelne realnosti, gledati na daljavo (t. i. remote viewing) in še veliko stvari. Kmalu sem ga v tem začel tudi prekašati. Vsa zadeva s skupino, z vlogo naguala skupine, ki jim jo je igral, je bila zanj šala, igra. Izvajal je šamanski princip, imenovan 'norost pod kontrolo' (controlled folly).
Gre za to, da ustvariš neko zgodbo, v kateri se po možnosti noro zabavaš, in vanjo uspešno pritegneš tudi druge ljudi, ki ji verjamejo in je zanje resnična, medtem ko ti ne nasedeš svoji lastni zgodbi. Ne kupiš zgodbe, ki ti jo prodaja lastni ego.
Nekega dne sem zagledal Jorgeja na tržnici in se mu približal od zadaj. Vprašal sem ga: "Si ti res nagual?" Obrnil se je, nasmejan, sočno zaklel in rekel: "Stari, ti si edini človek, ki se me je dejansko spomnil to vprašati! Drugi so kar predvidevali. Ne, nisem nagual!"
Od tam naprej so se stvari odvijale hitro. Jorge mi je kmalu nepričakovano na nekem srečanju predal skupino z besedami: "Od zdaj naprej je vaš učitelj in nagual Uchu!"
Od tam naprej je bila moja pot izjemno pestra in intenzivna. Vodila me je na številne konce. Treniral sem naprej v džungli Brazilije, živel z Indijanci v Mehiki itd., a Jorge je bil tisti, s katerim sem začel in od katerega sem se naučil največ."
Moč filtrov - prepričanj, skozi katera gledamo svet
Uchu pravi, da je eno od zelo dragocenih spoznanj, do katerega te privede stopanje po šamanski poti, zavedanje o moči iluzij, iz katerih je spredena naša kolektivna realnost.
Šamanizem razbije konsenzualno, tabloidno realnost, izklaplja tvoj robotski, avtomatski jaz.
Človek se čedalje bolje zaveda, kako vsi gledamo svoje realnosti skozi svoja barvna očala. Vsi ljudje nosimo očala. Nekdo nosi modra (recimo pripadniki določene generacije, skupine, religije), nekdo drug rumena. Potem človek z modrimi očali pogleda v nebo in se skrega s tistim z rumenimi očali, kakšne barve je nebo. Ne živimo v istih realnostih! Realnost zaznavamo prek številnih debelih filtrov (očal), ki smo si jih pridobili med življenjem.
Kaj so ta barvna očala? Naša prepričanja, naši programi, ki si jih nalagamo v podzavest od rojstva dalje. Način, kako gledamo skozi svoja očala in kako jih 'čistimo barv', pa je naše zavedanje (t. i. awareness).
Na koncu se vse zlije v eno glavno temo: kako širiti svoje zavedanje sebe in realnosti okoli sebe.
Zato Uchu rad vodi delavnice in poučuje: da bi pomagal ljudem širiti svoje zavedanje in si postopno vračati nazaj svojo moč, ki smo je tako množično oropani v današnji družbi.
In ko opazujem naše udeležence po delavnicah in prejemam njihove odzive, vidim, da mu to zelo dobro uspeva. In to mi na obraz nariše tisti globoki nasmeh, ki pride od nekje znotraj.
Toliko o začetkih Uchujevega šamanskega urjenja. Sledijo jim številne, spektakularne zgodbe, ki vam jih bom prihranila za naslednje članke. Pišite, sodelujte, povejte, ali vas kaj še posebej zanima!
Pa poglejmo, kam nas ponese pot!
Uchu in Tadeja, foto: Tstar7, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
