Čeprav veliko prispevajo k ustvarjanju negativne telesne samopodobe, ne gre za tako alarmantno stanje obsedenosti s perfekcionizmom kriviti le družbena omrežja. Živimo v družbi, ki poveličuje uspeh; v družbi, kjer je le najboljše dovolj dobro.
Mi vsi soustvarjamo ta atribut vrhovne vrednote popolnosti. Veliko delam z učitelji, ki večkrat izpostavijo, da danes podelijo več odličnih ocen, kot so jih prejšnjim generacijam. So res padli kriteriji znanja, so otroci danes pametnejši ali pa se preprosto resnično bolj trudijo in intenzivneje pehajo za odličnimi ocenami? In starši z njimi. Prav dobra ocena se danes pri veliko učencih in njihovih starših razume kot spodrsljaj. Tudi zato, ker otroci danes čutijo pritisk in razumejo, da družba gleda na prvega drugače kot na poraženca.
Le najboljšemu bo dana priložnost, drugi bodo končali kot "prekarci", kjer plača ne bo dovolj za najem stanovanja in dostojno življenje mlade družine.
Takšno perfekcionistično miselnost soustvarjamo, ko aplavdiramo županom, ki na banket ob zaključku osnovne šole povabijo le odličnjake. Seveda si zaslužijo priznanje, a nič manj si ga ne zaslužijo vsi, ki so se trudili po svojih najboljših močeh.
Mar niso vredni pohvale tudi tisti, ki so zmogli iti čez vse izzive izobraževanja ob na primer bolnih starših, ob ločitvah, disleksiji, ADHD-ju, težkih socialnih stiskah, selitvah, brezposelnem staršu, smrti v družini?
Teh posameznikov in njihovih malih, a obenem izredno velikih osebnih zmag ne opazi nihče. Ob zadnji poplavi medvrstniškega nasilja so nas polna usta govorjenja o pomanjkanju empatije, obenem pa nagrajujemo zgolj tiste, ki uspešno dosegajo statistiko številk.
Povzdigujemo le najboljšo pamet, zanemarjamo pa sočutno srce in ignoriramo zgodbe posameznikov, mladih ljudi, ki zaradi takšnih in drugačnih okoliščin niso zmogli ali znali biti med temi najboljšimi, četudi so dali vse od sebe.
Vsem tem otrokom na neki način delamo krivico in jim privzgajamo priokus "nedovoljdobrosti". Neustreznosti. Izobčenosti. In kar misli glava in čuti srce, začne sčasoma kazati tudi telo. Boleče misli nezavedno puščajo neizbrisen pečat na telesu.
Celotno kolumno lahko preberete v tiskani Sensi avgust/september 2023; v prodaji od 4. avgusta
Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba
