Samospoštovanje je odločitev, da ne boste več živeli proti sebi. Da ne boste več pometali svojih občutkov pod preprogo, se prilagajali dvomom drugih ali od sebe zahtevali nadčloveške napore.
Ko se človek začne zares spoštovati, se marsikaj v njegovem vsakdanu spremeni. Ne nujno navzven, pogosto pa zelo konkretno navznoter. Spodaj je nekaj stvari, ki jih takrat človek počasi, a vztrajno neha početi.
1. Nehaš se pretvarjati, da te nekaj ne moti, ko te v resnici prizadene
Ena najbolj izčrpavajočih oblik nespoštovanja do sebe je tiho zanikanje lastne resnice. Ko se smehljate, čeprav vas nekaj boli. Ko govorite, da je vse v redu, čeprav čutite stiskanje v prsih. Ko skušate biti “razumni” in “zreli”, medtem ko se v vas kopiči občutek, da ste bili preslišani, poteptani ali spregledani.
Samospoštovanje se začne pri iskrenosti, ki ni obtoževanje, ampak jasno priznanje: "To me moti," "to me je zabolelo", "to zame ni v redu". Ko si človek dovoli to povedati na glas, dobi moč, da to tudi uredi, postavi mejo, spremeni odnos ali vsaj preneha sodelovati v lastnem samoprepričevanju.
V resnici je zanikanje občutkov pogosto le stara strategija preživetja. A preživetje ni isto kot življenje. In spoštovanje do sebe pomeni, da si človek ne dela več majhnih notranjih izdaj, samo zato, da bi bilo navzven mirno.
- Preberite si še: 5 razlogov, zakaj odpuščanje ni vedno dober način zdravljenja
2. Nehaš se družiti z ljudmi, pri katerih nikoli ne veš, na čem si
Ko se začnete spoštovati, postane vaša notranja napetost pomemben podatek, ne pa nekaj, kar je treba “pretrpeti”. In prav zato se začnejo spreminjati odnosi, ki temeljijo na dvomu, nejasnosti in občutku, da morate nenehno ugibati, kaj v resnici pomenijo besede, sporočila, tišine ali nenadne spremembe razpoloženja.
To so odnosi, kjer bližina ni varna, ampak pogojna. Kjer ste en dan “v redu”, naslednji dan pa imate občutek, da ste naredili nekaj narobe, čeprav ne veste kaj. Takšna dinamika človeka uči, da se stalno prilagaja, zmanjšuje, preveč razmišlja in premalo čuti.
Spoštovati sebe pomeni priznati, da stalna negotovost ni “globina”, ampak izčrpanost. Da odnos, ki vas drži v napetosti, ni prostor varnosti, temveč prostor, kjer se počasi izgubljate.
3. Začneš ceniti majhne zmage, brez potrebe po velikih revolucijah
Ko človek neha dokazovati svojo vrednost, se začne dogajati nekaj presenetljivo nežnega: postane mu dovolj to, kar je resnično. Ne potrebuje več dramatičnih preobratov, velikih odločitev, spektakularnih “novih začetkov”, da bi verjel, da napreduje. Začne opažati mikro-premike, tiste tihe točke rasti, ki so pogosto najbolj trajne.
Morda je mala zmaga to, da ste se danes pravočasno ustavili, namesto da bi šli čez sebe. Da ste rekli “ne” brez opravičevanja. Da niste odgovorili na sporočilo, ki vas je vznemirilo, dokler se niste umirili. Da ste se zvečer odločili za počitek, namesto za čiščenje stanovanja, ker imate občutek krivde vedno, ko se ustavite. Da ste naredili en korak, majhen, a pomemben.
Samospoštovanje ne živi v velikih obljubah, temveč v vsakodnevni doslednosti. V tem, da se človek ne bo več kaznoval, ker ne zmore velikih zmag, ampak bo prepoznal vrednost majhnih premikov.
4. Začneš prositi za pomoč, ko jo potrebuješ, in nehaš vse nositi sam
Ena najbolj normaliziranih oblik samoponiževanja je prepričanje, da morate vse prenesti sami. Da je prositi za pomoč znak šibkosti. Da morate biti močni, zbrani, samostojni, vzdržljivi, učinkoviti. Kot da bi bila vaša vrednost odvisna od tega, koliko lahko zdržite.
Ko se človek začne spoštovati, začne drugače razumeti moč. Moč ni v tem, da vse preživi sam. Moč je v tem, da prepozna točko ali mejo, preden se zlomi. V tem, da si dovoli oporo. Da reče: zdaj ne zmorem sam, potrebujem pomoč, potrebujem pogovor, potrebujem podporo.
Prositi za pomoč je notranja zrelost, saj se zavedate, da ste človek in ne stroj. In da so odnosi, ki so zares vredni, pravzaprav tisti, kjer je mogoče biti tudi ranljiv.
Samospoštovanje pogosto pomeni prav to: da ne boste več sami sebi dokazovali, da lahko vse prenesete. Namesto tega boste izbrali življenje, ki je bolj človeško in resnično.
5. Ko se začneš spoštovati, se ne spremeniš v nekoga drugega, samo prenehaš izdajati sebe
Samospoštovanje ni egoizem ali hladna neodvisnost, ampak gre za notranjo držo, ki sporoča, da moje doživljanje šteje, moja meja šteje in moj mir šteje. In ko se ta drža enkrat zasidra, se začnejo stvari odvijati drugače. Manj boste tiho zdržali, manj boste ugibali, manj boste čakali na “velik preobrat”, in manj boste sami sebi govorili, da morate vse prebroditi brez opore.
Morda je najlepši znak tega procesa prav ta, da se počasi začnete obnašati do sebe tako, kot bi si želeli, da bi se drugi...
Novo na Metroplay: