Smo ljudje lahko sami in srečni obenem? Ali sta samota in osamljenost eno in isto?
Odgovor na to vprašanje so ponudili psihologi. Trdijo namreč, da je samota povsem prostovoljna izbira, ki marsikomu tudi koristi. Še več: tudi tisti, ki živijo v srečni in harmonični zakonski skupnosti, včasih čutijo potrebo po tem, da bi bili sami, in se počutijo ogroženi, če njihov partner tega ne razume.
Če želimo biti sami, da zberemo svoje misli in naredimo nekaj zase, s tem ni popolnoma nič narobe, saj je to včasih najboljši način za polnjene izpraznjenih baterij. Energijo, ki jo bomo tako pridobili, bomo namreč namenili tistim, ki jih imamo radi, obenem pa bo to povečalo tudi našo storilnost in ustvarjalnost na delovnem mestu. Če pa potreba po samoti postane tako močna, da nas začne prisotnost drugih, tudi bližnjih, motiti, je to vsekakor znak, da je nekaj narobe.
Samotni otok
Vse to me je spomnilo na zgodbo o uspešnem poslovnežu, ki si je na samotnem otoku zgradil hišo, v katero se zateče vedno, kadar se na delovnem mestu popolnoma izčrpa. Povedal je, da je nekoč preživel mesec dni na otoku v popolno samoti. Prvi teden se je počutil odlično, drugi teden je začel postajati osamljen, tretji teden pa se je že navadil na samotarsko življenje. Četrti teden se je zgrozil že ob sami misli na to, da bi ga kdo lahko obiskal. Prav zato se je odločil, da bo pripravil kovčke in se vrnil v civilizacijo.
Zelo malo verjetno je, da bi imel vsakdo izmed nas priložnost izkusiti ekstremne pogoje samote. Nekaterim gre že sama beseda samota težko z jezika in se izogibajo priložnosti, ko bi lahko ostali sami, saj to enačijo z osamljenostjo.
Toda po mnenju psihologov smo lahko osamljeni tudi v glasni družbi ali zakonu, in ne le na samotnem otoku. Osamljenost je torej občutek, ki si ga nismo sami izbrali in ki izhaja iz nesposobnosti vzpostavljanja stikov z drugimi ljudmi, namesto ugodja in sproščenosti pa v nas zbuja žalost.
PAULA BOBANOVIĆ, Fotografije: Mare Milin