Nič ni lepšega od otroške domišljije, v kateri je mogoče prav vse. Tudi odrasli bi se morali večkrat prepustiti sanjarjenju, saj raziskave kažejo, da sanjarjenje spodbuja ustvarjalnost in pomaga reševati naloge.
Namesto da bi se osredotočili na naloge, ki nas čakajo, vsak dan vsaj del časa posvetimo sanjarjenju. Spusti se že na realna tla, vzemi že glavo iz oblakov, vrni se v stvarnost ... Vse to so nasveti, ki jih poslušajo tisti, ki jim misli pogosto odtavajo. Ti nasveti niso povsem napačni, saj ni najbolj priporočljivo, da smo z glavo nenehno med oblaki, predvsem če se dejstva, da sanjarimo, niti ne zavedamo.
Po drugi strani so raziskave pokazale, da je zmerna količina zavestnega sanjarjenja dobra za nas, saj spodbuja ustvarjalnost in nam pomaga reševati zadane naloge.
Po znanstveni definiciji je sanjarjenje umik pozornosti od neposredne situacije ali naloge. Sanjarjenje pri belem dnevu je lahko povezano s stvarnostjo (npr. načrtovanje rojstnodnevne zabave ali priprave na zmenek), ali pa je povsem pravljično.
Ko naši možgani niso zasedeni z nujnimi nalogami, zaženejo nevronsko mrežo, ki je zadolžena za spominjanje na pretekle izkušnje in za načrtovanje prihodnjih. Ko je ta mreža vključena, se poigravamo z vprašanji, kaj bi bilo, če bi v neki situaciji ravnali drugače, ali če bi bile okoliščine drugačne, kot so bile tiste v resničnem svetu.
Med sanjarjenjem pogosto na novo bijemo stare bitke in v mislih kaznujemo tiste, ki so nas prizadeli. Sanjarjenje nam je lahko v stresnem obdobju v uteho, lahko nam pomaga, da se svojih frustracij znebimo neškodljivo, se zabavamo, kadar nam je dolgčas, ali pri sebi celo sprožimo želena čustva.
Da sanjarimo, neradi priznamo že v prostem času, kaj šele v službi ali šoli. Še pred kratkim so sanjarjenje namreč povezovali z izgubljanjem časa ali celo z nevrotičnostjo. Stari učbeniki psihologije opozarjajo, da pretirano sanjarjenje lahko privede do norosti; psihiater Sigmund Freud je sanjarjenje označil za infantilno sredstvo za beg pred vsakodnevnimi obveznostmi v svet fantazije.
Med prvo svetovno vojno so na zdravniškem pregledu pred vstopom v ameriško vojsko rekrute med drugim vprašali: "Ali pogosto sanjarite?" Pozitiven odgovor je dal zdravnikom misliti, da gre za nevrotično motnjo.
Ozren Podnar