Nekateri mislijo, da se naučimo ljubiti iz svojih dobrih del, takorekoč iz vaje, ki nas naredi dobre in čuteče. Vsak dan eno dobro delo, pa bomo počasi vedno boljši. Za takimi pričakovanji se skriva želja, da bi se nikoli ne srečali s svojimi mejami, nepopolnostjo in hudim, ki ga vsakdo nehote povzroča že samo zato, ker je zmotljiv človek.
Pot v ljubezen vodi skozi nenehno prepoznavanje vsega, kar bolečega ali rušilnega počnemo. Ko drugega nehote (včasih tudi hote ...) prizadenemo, je težko. A obenem spoznamo smer svojega razvoja. Odpre se prostor za prenovo in upanje: jasno postane, kje lahko kaj spremenimo.
Res, nismo čudovite in velikodušne osebe, ampak pogosto marsikaj drugega, predvsem z najdražjimi ljudmi. Prav ob takih priložnostih se pokaže, ali bomo zmogli ključni obrat (sprejeti kritiko, začutiti bolečino drugega, iz srca ponuditi kaj, da bo drugemu lažje ...) ali pa bomo užaljeni, jezni nase in prizadeti, da je vse tako težko in da še vedno nismo taki, kot smo želeli.
Pravzaprav je nemogoče napredovati brez zaletavanja v zidove lastnih meja.
Kako naj bi vedeli, kje smo potrebni odpiranja in ozelenevanja? Srečevanje s tem, kar v resnici zmoremo, nas vzpodbuja k prestopu v vrt, ki živi onkraj zazidanosti v stare obrambe in trdosrčnost.
Življenje nas ne obsoja, samo počaka, da razumemo, in ljubeče ponudi novo priložnost bitju, ki se razvija.
Bodimo skupaj tu, v tej travnati nižini, enakopravni in ranljivi, in dobro nam bo.
Zaspimo nad svojimi napakami, ker bodo že jutri samo nova priložnost. Noč v duši je vedno polna zvezd.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
