Sensina zgodba s Siddharto: Pesmi so v zraku

''Vem, da nisem prvi, ki ne zna stopiti na divji vrh sveta,'' je leta 2003 odmevalo v nabito polnem stadionu Bežigrad. Takrat v Sloveniji ni bilo dvoma, da je Siddharta edina, ki zna stopiti na vrh glasbenega sveta. Na koncert so privabili 30.000 ljudi in priredili nepozabno glasbeno pravljico.

Sensina zgodba s Siddharto: Pesmi so v zraku (foto: Žiga Koritnik) Žiga Koritnik
12. 10. 2015

Čarobno moč je bilo mogoče čutiti v zraku. In nihče ni gledal stran, ko so se skozi magično kraljestvo melodij, verzov, gibov in čustev odvijale Siddhartine sanje. Zavist je tisto noč preglasil ponos, da imamo v Sloveniji skupino, ki je zmožna na Zemlji prirediti vsem nepozaben ples.

V dvajsetih letih delovanja so se med člani oblikovali odnosi, ki so pomemben del ustvarjalnega procesa. Družijo se tudi, ko odložijo glasbila. ''Prijateljski odnosi so zelo pomembni, ker ne ločimo osebnega življenja od glasbe. Smo sopotniki v življenju, ne samo na koncertih in na vajah, temveč tudi sicer. Uživamo v družbi drug drugega, po vajah nimamo želje, da se takoj razpršimo, temveč si vzamemo čas za pogovor. Pojavijo se trenutki, ko se pogrešamo. Ne morem reči, da smo se prenajedli drug drugega, kar je po dvajsetih letih zelo dober znak. To je namreč več kot polovica mojega življenja,'' pravi pevec Tomi Meglič.

Člani skupine se skupaj počutijo varno in udobno. Najbrž zato niso naivno odplesali v svet drog in jim ni bilo treba žlice gret in žret vseh teh tablet. ''K temu je najbrž pripomoglo to, da se imamo lepo v resničnem življenju in v omamljanju nismo našli lepšega sveta. Nismo ga niti nameravali odkrivati, ker ustvarjamo realnost na neškodljiv način. Nismo potrebovali drog, ker imamo toliko drugih lepih stvari, ki nam dvigajo kocine.''

Nekateri najbrž v drogah iščejo uteho in zatočišče. Ko ugasnejo odrske luči in potihnejo vzkliki množic, telo in srce lahko zaobjame praznina, v duši pa neznosno odmeva tišina. Razkorak med odrsko, javno podobo in zasebnim življenjem je lahko namreč prevelik in usoden. Pevec pravi, da je tudi pri njem ta razkorak velik.

''Sebe na odru dojemam kot drugega človeka, kar se mi zdi povsem prav. Motivira me, da si lahko privoščim stopiti v drugo kožo, v kateri nisem vsak dan, in raziskujem stvari o sebi, ki jih sicer ne bi. Velik užitek je stopiti na oder, prav tako pa je izjemen užitek stopiti z njega, se umiriti.'' Najbrž je zelo pomembno tudi, kaj te čaka za odrom. ''Zasebno življenje je vedno norost, še posebej, ko postaneš starš in se ukvarjaš z nepredvidljivo panogo, kot je glasba, na trgu, ki ni preveč velik. Pomembno je, da imaš varno zavetje.''

Danaja Lorenčič

Foto: Žiga Koritnik

Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa oktober/november

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri