Samozavestni ste takrat, ko razgrnete svoje srce in (si) priznate vsa čustva

Vsako ljubezensko razmerje mora temeljiti na: medsebojnem zaupanju, razumevanju, intimnosti in tudi strasti. Če se v razmerju ne morete odkrito pogovoriti o problemih, s katerimi se soočate (in morda niti nimajo veze s partnerjem), se bodo kmalu pojavile težave.

Kaj povzroči občutek osamljenosti? 

Včasih od drugih niti ne želimo, da nam bi svetovali, pogosto je dovolj že to, da nas poslušajo. To pa se lahko zgodi samo, če smo dovolj pogumni, da se odpremo in jasno povemo, kaj nas teži. Pogosto raje skrivamo svoja čustva, kot da bi se izpostavili in tvegali, da bomo napačno razumljeni, da bomo izpadli kot žrtev, da bomo pokazali svojo ranljivo stran ali pa – še huje – da nas bo partner zavrnil z besedami, kot so:

Ah, to ni nič.

Ne sekiraj se.

Saj bo minilo.

Vse bo okej.

Kadar skrivamo svoja čustva, se distanciramo od drugih, kar povzroči občutek osamljenosti, obenem pa še poveča našo lakoto po intimnosti in povezanosti. Če partner reagira v stilu zgoraj opisanega, se počutimo samo še bolj osamljeni. Po glavi nam roji naslednje:

Me je sploh SLIŠAL?

Mu je vseeno?

Sploh me ne razume.

Sploh me ne sliši.

Počutimo se nevidno, nerazumljeno, trapasto … začnemo še bolj dvomiti vase in obenem tudi v naš odnos s partnerjem. Vse skupaj nas boli. Boli srce. 

Ampak … ali ni bolje počistiti pod preprogo, preden se vsega nabere preveč? Že res, da tvegate zavrnitev, ampak na noben način ni zdravo zapirati svojega srca. To je izdaja samega sebe.

Nihče nas zmore brati vaših misli!

Če se zaprete pred svetom in ne priznate svojih čustev, se boste v odnosu počutili še manj varno, kot ste se takrat, ko je težava nastopila. Če boste s tem nadaljevali, bo razmerje korak za korakom razpadalo … Najhuje pa je to, da se partnerju ne bo niti sanjalo, zakaj se tako čudno obnašate. Nihče ne znati brati misli. Če vas dobro pozna, bo verjetno uganil, da se nekaj plete, ampak denimo moški ponavadi še težje artikulirajo svoja čustva, zato obstaja zelo majhna verjetnost, da bo vrtal v vas, dokler ne priznate, da je nekaj narobe. Povedati morate sami.

Če zaprete svoje srce, izdate svoj lastni jaz. Zapustite se.

Ko ne poveste, kaj vas muči, je enako, kot če bi si govorili:

"Nisem vredna ljubezni, povezanosti, tega, da me opazijo in mi prisluhnejo."

Objemite svoja negativna čustva

Dobro pa je, da preden svoja čustva zaupate partnerju, preživite z njimi nekaj časa. Strah, upanje, potreba po obsojanju, izguba … Vse to so težke stvari, ki jih je dobro najprej predelati pri sebi. Ampak tudi za to potrebujete pogum. Če bežite pred seboj, ne boste prišli nikamor. Če niste povezani s seboj, ne morete biti povezani z nikomer.

Kako razkriti svoja čustva?

Če je odnos ljubeč in spoštljiv, v njem oba rasteta. Partner je tukaj zato, da nas spodbuja, z nami deli dobro in slabo, torej – če je treba – tudi potolaži.

Ko si dovolimo izraziti vsa čustva, postavljamo razmerje na preizkušnjo. Ampak to niti ni slabo … zakaj bi hoteli preživljati življenje s človekom, na katerega se ne moremo zanesti?

Če ne veste, kako načeti pogovor, začnite v tem stilu:

Zadnje čase me je pogosto strah. Rada bi nekaj povedala, ampak se bojim, da ne boš razumel … Lahko to, kar se mi dogaja, delim s tabo?

Zdi se mi, da sva se odtujila. Rad bi ti bil bližje.

V teh izjavah ne napadate drugega. Poudarjate, kar čutite v sebi vi sami. Ne projicirate, ne obsojate in ne obtožujete. Samo iskrene poveste, kaj se vam dogaja. Če to storite na miren način, se ne more zgoditi veliko hudega. Partner bo začutil, da se lahko sprosti in prisluhne.

Ne pozabite: ko razgrnete svoje srce in (si) priznate vsa čustva, niste žrtev, ampak samozavestno bitje, ki je v stiku s seboj in išče najboljšo ugodno rešitev za težavo s pomočjo partnerja, ki mu zaupa in si želi z njim deliti tako lepe kot manj lepe trenutke.

Odgovornost za svoja čustva in zase je NUJA!

Vir: The Mind's Journal

Preberite še: Zapisujte svoje občutke

ali pa

Biti ranljiv pomeni biti močan