Skrivni ciklusi človekovega življenja 1. del

23. 1. 2013
Deli
Skrivni ciklusi človekovega življenja 1. del

Naše življenje je dolga cesta. Ko smo mladi, se zdi neskončna, in občutek imamo, da je še vse pred nami, da imamo na voljo veliko časa – tako veliko, da niti ne vemo, kako ga izkoristiti in s čim ga izpolniti. Ko pa se življenje približuje zatonu, ko smo že večino ceste prepotovali, se oziramo nazaj in vidimo, da so leta preletela, kot bi mignil z očesom. Spoznamo, da časa v resnici niti ni bilo tako veliko in da ga je preostalo le še malo.

Dolgo cesto življenja gradi človek sam po vzorcih, ki jih določata narava in usoda. V skladu s temi vzorci poti obstajajo obdobja delovanja in mirovanja, neštete možnosti, naloge in preizkušnje v vsaki fazi, predvsem zato, da bi se tisti, ki potuje, izpopolnjeval in razvijal. Koliko človek vse to izkoristi in kakšen je končni izid poti, je odvisno od njegovih moči in težnje po razumevanju tega, zakaj in v imenu česa jo gradi. To je filozofski vidik teme, ki se ji bomo posvetili v nadaljevanju.

Ciklusi življenjskih obdobij

Življenjsko obdobje je eno od obdobij, faz ali ciklusov v razvoju človeka. Na začetku vsake faze organizem doživlja fiziološke spremembe, toda to je le vidni del ledene gore. Veliko bolj zanimivo je hkratno psihično in mentalno dogajanje ter njegov vpliv na način človekovega življenja. S filozofskega vidika je ključno še eno vprašanje – kaj se v vsakem ciklusu dogaja s človekovim duhovnim razvojem in kako to vpliva na njegovo usodo in življenjsko vlogo.

Razumevanje življenjskega obdobja je lahko zelo konkretno, vendar obenem tudi zelo relativno. Človek mu daje smisel glede na to, kar se mu zdi v življenju pomembno.

Če mislimo, da je življenjsko obdobje število preživetih rojstnih dni, to drži, če opazujemo fizično telo, ki se postopoma, vendar nepretrgoma stara, kar je naraven potek. Če srečo vidimo v tem, da smo čim dlje videti mladi in lepi, se nimamo česa veseliti, ker bo naša sreča kratka – celo najboljši plastični kirurgi prej ali slej ostanejo nemočni pred neizogibnimi zakoni narave.

Morda spadamo med tiste, za katere obstajata dve življenjski obdobji – "mladost", ki traja le, dokler smo svobodni, dokler živimo zase in se skrbno izogibamo odgovornostim, naporom, preizkušnjam in sprejemanju odločitev, ter "konec mladosti", ko se "srečni" del življenja konča, ker se začnejo pojavljati različne vrste odgovornosti, težave in resne življenjske naloge, kar povzroča kronične depresije in nezadovoljstvo s samim seboj.

V tem primeru se močno otepamo tega, da bi odrasli. Nekateri psihologi so take ljudi poimenovali stari otroci ... To ni niti malo pohvalno, toliko bolj, ker nas drugi niti najmanj nimajo za mlade, temveč žalostno nemočne ali smešne, tudi če nimamo veliko let.

Morda pa predstavo o življenjskem obdobju povezujemo zlasti s stanjem duše in zavesti, ne pa s fiziološkimi spremembami človekovega organizma. V tem primeru je naše stališče globoko filozofsko.

Mlad je tisti, ki ima ne glede na obdobje živo srce, živ in raziskovalen um, tisti, ki neguje mladost duše. Njegovo življenje je napolnjeno s smislom, ki ga je našel po neprekinjenem iskanju in prizadevanju z močnim, pretanjenim in globokim doživljanjem vsega, kar se mu dogaja, kar mu omogoča bogastvo notranjega sveta. Prehitro ostarel človek pa je ne glede na starost tisti, čigar srce je otrdelo, duša in razum omrtvela, njegovo življenje pa je brez smisla.

Mlad ostane vsakdo, ki ne priznava ovir in omejitev za izražanje najboljših značilnosti uma, duše in srca ter jih obvladuje. Star postane vsakdo, ki pade v past takih omejitev in okoliščin.

V skladu s številnimi starodavnimi in sodobnimi filozofskimi in religijskimi učenji ter astrološkimi in psihološkimi pojmovanji je človekovo življenje urejeno podobno kot narava in vesolje. To je samo en velik ciklus obstoja znotraj drugih, še večjih ciklusov skrivnostnega poteka evolucije, ki presegajo omejen človekov razum.

Stari filozofi so govorili o sedmih pomembnih starostnih življenjskih ciklusih (ki se začnejo z rojstvom), v vsakem pa so dane možnosti za razvoj enega od sedmih ravni človekovega obstoja. Tako človek v življenju dobi vse možnosti za celovit in vsestranski razvoj duha, uma in telesa.

To staro pojmovanje se je precej razširilo s sodobno astrologijo, zlasti šolo humanistične astrologije švicarskega astrologa Alexandra Rupertija. Ta je življenjsko obdobje je označil kot plodna tla, na katerih zori globoka izkušnja in se prebuja človekova zavest, med prehajanjem skozi naravne faze razvoja pa se razkriva bogastvo njegove duše. Poudarja, da ima v različnih ciklusih ali obdobjih isti dogodek povsem drugačen pomen – spremeni se njegov smisel, človekovi odzivi, nauki, ki jih je treba potegniti, ter lastnosti duše in uma, ki jih je treba odkriti.

Astrolog Dane Rudhyar je našel zanimivo povezavo med sklenjenim ciklusom celotnega razvoja človeka v življenju in sklenjenim štiriinosemdesetletnim ciklusom planeta Urana.

Astrologi Uranov ciklus v povezavi s človekovim življenjem delijo na različne faze. Govorijo o sedmih ciklusih po dvanajst let in treh ciklusih po osemindvajset let. Najpogosteje preučujejo dvanajst ciklusov po sedem let. Rudhyar priporoča preučevanje prvih deset sedemletnih ciklusov, ker se zatem začne ponavljati to, kar je človek že doživel, le da na drugi ravni.

Planet Uran

Uran ima v astrologiji pomemben simboličen pomen. To je skrivnosten planet velikih duhovnih kolektivnih in individualnih doživetij. Uran navdihuje in poziva k iskanju poti, smisla, velikih resnic in vzvišenih idealov in sanj, preseganju prostorskih in časovnih meja, novim idejam in ustvarjanju.

Človeka vodi v globino lastne duše, k spoznanju samega sebe. Ta pot ni pasivna, temveč ustvarjalna in dinamična. Uran s preseganjem preizkušenj in težav vodi k odkrivanju in drugačnemu razmišljanju, globokim spremembam, odkrivanju novih obzorij. Pomaga videti cilj že na začetku poti in spodbuja k vztrajnemu in potrpežljivemu obvladovanju vseh zunanjih in notranjih omejitev. Uran v človeku prebuja nekaj najpomembnejšega – njegovo individualnost.

Mladost in starost sta dva konca dolge ceste življenja. "Če bi mladost vedela, kar ve starost, in starost zmogla, kar zmore mladost," lahko slišimo od različnih ljudi, vendar se ne moremo vedno strinjati. Ali ni prezgodaj za tarnanje in vzdihovanje? Zakaj mladim jemati čudovito priložnost, ki jim jo ponuja življenje – učiti se, spoznavati in v dolgih letih odkrivati brezmejne zmožnosti svoje duše in uma? Zakaj starejšim jemati pogum ter možnost delovanja in ustvarjanja samo zaradi starosti? Zakaj so se ti dolga leta učili iz življenja in premagovali sebe, če nihče ne potrebuje številnih izkušenj, ki so si jih nabrali, če ni nikogar, komur bi jih lahko prenesli?

Leta "izpitov"

Če Uranov ciklus razdelimo na tri obdobja po osemindvajset let, tedaj za človekov razvoj postanejo ključna leto rojstva, osemindvajseto leto, šestinpetdeseto leto in štiriinosemdeseto leto življenja. Ta leta so znana kot kritična in prelomna v najglobljem pomenu besede, ker prav takrat dobimo najmočnejše izkušnje, s katerimi potegnemo črto pod to, kar smo že preživeli in s čimer smo se že spopadli. V njih je najbolj ključno hamletovsko vprašanje "biti ali ne biti". Od tega, kako opravimo te življenjske izpite, je odvisno, ali se bo naša usoda korenito spremenila, ali bomo ubrali drugačno pot v življenju ali pa bomo ostali pri starem in dušo obsodili na postopno, čeprav neopazno umiranje.

 psih. Jelena Sikirić, predsednica Nove Akropole v Rusiji; www.akropola.org

Skrivni ciklusi človekoveka življenja 2. del

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez