Rastline plodov ne delajo zase, temveč jih povsem nesebično darujejo nam

11. 2. 2022
Deli
Rastline plodov ne delajo zase, temveč jih povsem nesebično darujejo nam (foto: profimedia)
profimedia

Ljudje v resnici potrebujemo zgolj sile, iz katerih je bilo to, kar smo zaužili, narejeno.

Brez ustrezne hrane, ki človeškemu organizmu posreduje življenjske sile, ljudje ne morejo biti močni in zdravi, niti sposobni, da razvijejo jasne misli in moralno moč, ki jih tako zelo potrebujemo. (Lili Kolisko: Kmetijstvo prihodnosti, 1939)

Vsak, ki se nekoliko bolj poglobi v hrano, kmalu ugotovi, da je hrana pravo čudo, da se v njej skriva izjemen potencial. Rastline plodov ne delajo zase, temveč jih povsem nesebično darujejo nam, ljudem in živalim. Mi pa hrano, ki jo zaužijemo, najprej popolnoma razgradimo, popolnoma uničimo. Zase namreč v resnici potrebujemo zgolj sile, iz katerih je bilo to, kar smo zaužili, narejeno. Mi ne vgrajujemo fizične živalske ali rastlinske beljakovine, ki smo jo pojedli, v svoje beljakovine, temveč naš organizem to zaužito beljakovino popolnoma razgradi, uniči in iz tega uporabi dva ključna elementa.

Prvi je sila, ki je pri tem nastala. S to silo izgradi naš organizem našo lastno beljakovino. Drugi element pa je "model", po katerem naš organizem izgrajuje naše lastno fizično telo. Gre za to, da bolj ko je beljakovina, ki smo jo zaužili, urejena, skladna, harmonična, bolj urejene, skladne in harmonične beljakovine tvori naš organizem za naše lastno fizično telo. Notranji red – ali nered – narave je izjemno povezan z grajenjem našega lastnega človeškega notranjega reda – ali nereda.

Ljudje, ki so naše kulturne rastline razvili pred tisočletji, so imeli povsem drugačne uvide v življenje rastlin, živali in človeka. Mi danes te sposobnosti nimamo več. Smo pa razvili druge sposobnosti in imamo nalogo, da skušamo rastline v hvaležnosti in spoštovanju ohraniti in jim pomagati na njihovi naravni kozmični poti razvoja. Ne smemo dovoliti, da bi jih izgubili. Skrbeti moramo za to, da rastlinam omogočimo nadaljnji razvoj in se pri tem tudi sami razvijamo ter pridobivamo znanje in razumevanje.

Moramo se naučiti ločevati, da fizična pojava še ne pomeni aktivne sile, kajti ta običajnim čutom ni dostopna. Lahko pa vsak izmed nas razvije višja čutila, s katerimi bo razumel nevidno. To bo še vedno ostalo fizičnemu očesu nevidno, odkriješ pa, da postane konkretno realno v nevidnem.

Seme je – poleg tega, da v sebi nosi pravi zaklad in nam omogoča fizično življenje – res odlično izhodišče za meditacijo, poglobljeno mišljenje o tem, kaj je v tem semenu (nevidnega); kako to, kar je v njem, deluje, se razvija …

Katja Temnik, Zeliščni vrt Majnika v Sensini kolumni

Celoten članek lahko preberete v tiskani Sensi februar/marec 2022; v prodaji od 4. februarja

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja