Splošni konsenz znanstvene srenje danes je, da je življenje, kot ga poznamo, posledica eksplozije velikega poka. To seveda pomeni, da so bila semena vsega prisotna ob rojstvu stvarstva in so zato prisotna v prav vsakem drobcu energije, snovi, krvi, kosti in misli, ki je danes prisotna v vesolju.
Tako mravlja kot človek sta sestavljena iz iste snovi kot zvezde in ker smo prav vsi iskre iste svetlobe, je vsak od nas nekakšen hologram celotnega dogodka.
Energije, ki so sledile drobljenju, ohlajanju in širjenju materije vesolja, še naprej delujejo tako v bitju našega srca kot tudi v zvezdnih formacijah. Evolucija vesolja se ne nadaljuje le okoli nas, temveč tudi znotraj nas. Z vsem, kar je, smo povezani. Še več. Z vsem in v vsem smo eno. Eno so tudi naše misli, sanje in zavedanje. So del tega vesolja – tako fizičnega kot duhovnega.
A medtem ko Hawking in druga velika znanstvena imena trdijo, da pred iskro svetlobe, ki je ustvarila vesolje, ni bilo ničesar, mistiki pravijo, da je pred iskro svetlobe obstajala neizmerna sila – super inteligenca in velikanska zavest, ki je spodbudila iskro, da je zažarela v snov. Te sile ni mogoče meriti in si je ni mogoče niti zamisliti. Ta sila namreč je vse in iz nje vse tudi izvira. Tudi materialno vesolje, kot ga poznamo danes.
Za trenutek si predstavljajte celotno vesolje kot grah majhno kroglo, kakršno naj bi dejansko bilo le delček sekunde pred ogromno eksplozijo, ki ni bila podobna ničemur pred njo ali po njej. Iz te krogle je z veliko sile izšlo vse, kar danes poznamo. In vsi fotoni in delci velikega poka, ki so bili nekoč fizično del drug drugega, ostajajo še naprej povezani prek spleta energij, ki se še naprej širi skozi vesolje kot kvantna esenca vseh stvari. O tej mreži energij, v katero ostaja vse vpeto, četudi fizično ni več povezano, so govorila tako starodavna ljudstva kot danes govori sodobna kvantna fizka.
O mreži, ki povezuje celotno vesolje in kjer domuje veliki bog Indra, so pisale budistične Sutre, medtem ko zgodba stvarjenja Indijancev Hopi govori, da se je cikel našega sveta začel nekoč davno, 'ko se je stara mama Pajek pojavila v praznini tega sveta,' da bi najprej spletla ogromno pajčevino – mrežo, ki povezuje vse stvari – in z njo ustvarila mesto za življenje svojih otrok.
Tudi stari Grki so verjeli v univerzalno polje energije, ki povezuje vse, kar obstaja. Temu polju so rekli eter, v grški mitologiji pa je eter veljal za esenco prostora in 'zrak, ki ga dihajo bogovi'. Besedo eter je še v 17. stoletju uporabljal tudi sir Isaac Newton, 'oče' sodobne znanosti, da bi z njo opisal nevidno substanco, ki kot živ duh prežema celotno vesolje.
Na temo te esence ali energije, ki kot božanska matrika povezuje naša življenja, je znanost pozneje pogosto križala svoja kopja, a se je prava debata na tem področju začela šele s prebojem kvantne fizike. Prav Max Planck je energijo, ki skrbi za povezovanje, opisal kot 'matriko' – mrežo, ki je pravzrok vsega.
Preberite še: