Odpori predstavljajo nezavedno oviro pri dostopu do lastnega nezavednega. Freud definira odpor kot nasprotovanje terapevtskemu procesu, ki ga je treba premagati ali se mu izogniti. Pozneje odpor postane vsebina in sestavni del terapevtskega procesa, ki ga je treba predelati.
Odpor se pojavi kot ovira pri notranjem nezavednem doživljanju sebe, s katerim se ne želimo srečati. Prav tako predstavlja oviro opazovalnemu egu pri pridobivanju in asimilaciji uvida, s čimer odpor postane vsebina in sestavni del analize človekove osebnosti.
V psihoterapevtskem kontekstu je odpor opredeljen kot ovira ali nasprotovanje v odnosu s terapevtom kot nosilcem transferne vloge, kjer analiza transferja postane sestavni del premagovanja odpora v terapevtskem procesu, saj omogoča globlje razumevanje in obravnavo dinamike, ki se pojavlja med pacientom in terapevtom.
Odpor lahko definiramo tudi kot tiste sile v klientovi osebnosti, ki se upirajo razvoju terapevtskega odnosa s terapevtom kot nosilcem transfernega pomena. To pomeni, da se v procesu psihoterapije do terapevta zelo pogosto aktivirajo tisti občutki in lastnosti, ki so povezani z dinamiko odnosa, ki smo ga imeli s svojimi primarnimi skrbniki.
V širšem kontekstu odpori predstavljajo oviro pri prizadevanjih za izboljšanje kakovosti našega življenja. Kjerkoli nam življenja ne uspe spraviti v kakovostnejši prostor, je za tem vedno del nezavednega odpora, ki onemogoča našo nadaljnjo rast in razvoj. Prejšnji terapevtski pristopi so se soočali s problematiko odpora na način, da ga je bilo treba premagati.
Z razvojem psihoterapije in spremembami v terapevtskem pristopu se je spremenil tudi pristop k delu z odporom. Namesto premagovanja odpora nov pristop zagovarja, da je treba odpor analizirati in razumeti njegovo funkcijo, saj je cilj dela z odporom prebroditi ga in odkriti globoko nezavedno.
Motivi odpora, 1.
V središču dejavnosti, ki se pojavi ob odporu, je izogibanje notranji bolečini, ki jo lahko povzročijo potlačene mentalne vsebine kot nosilci individualnih afektov in nagonskih teženj s prodiranjem v zavest. Boleči afekti, ki se jim ego upira, so lahko tesnoba, krivda, sram, depresija pa tudi njihova kombinacija. V osnovi teh bolečih afektov so izkušnje potlačenih instinktivnih impulzov, ki imajo težnjo, da prodrejo v zavest. Bolj ekstremen motiv za odpor so lahko zgodnje travmatične izkušnje, ko je bil ego premagan in preplavljen z anksioznostjo ter paniko.
To obenem pomeni, da so bila preplavljajoča doživetja preveč za t. i. okno prisotnosti/toleranco, kar se nanaša na našo sposobnost soočanja in prenašanja neprijetnih občutkov, ter da je bila oseba v dolgotrajnem stanju disregulacije. Najboljši primer tega so napadi panike in razvoj panične motnje.
Tukaj ima odpor funkcijo zaščite ega pred podoživljanjem travmatičnih izkušenj. Čeprav nam to pomaga preživeti in obvladovati tesnobo na ravni kompenzatornih obramb, dejansko ne dosežemo trajnejšega stanja umiritve in regulacije. Naše okno tolerance/prisotnosti se ne more razširiti. Z delom na odporu in nato na dovrševanju reakcij na travmatično izkušnjo na uravnotežen način povečujemo našo kapaciteto za čustvovanje in za samoregulacijo.
Motivi odpora, 2.
V tem smislu je odpor nezaveden poskus posameznika, da ohrani avtonomijo svojega "selfa" (jaza), s tem ko se upira spremembam, četudi mu to lahko škoduje. Naš psihološki razvoj ima svojo usmeritev, cilj pa je doseči avtonomijo jaza. V procesu doseganja avtonomije se pogosto srečujemo z vplivom družine in družbe na ta naravni razvojni proces. Pozitivna funkcija vzgoje in družbe je sposobnost prilagajanja in sodelovanja.
Če je ta vpliv premočan, na površju ustvarimo prilagojeni jaz (masko), v ozadju pa razvijamo nezaveden odpor do zunanjih vplivov, ki se lahko manifestira kot inercija, lenoba, zamujanje, neprevzemanje odgovornosti, ločenost (sanjarjenje), laganje in samovšečnost.
V telesno usmerjeni psihoterapiji lahko telesna bolečina ali bolezen predstavljata nezavedno manifestacijo globljega somatiziranega odpora. Odpor je manifestacija nevrotičnega konflikta in je kot tak odličen za analizo. V samem jedru odpora je močna potreba po NE kot ključni razvojni besedi za gradnjo avtonomije in individuacije.
Vrste odpora
V prvi kategoriji se srečujemo z odpori, ki nas varujejo pred neprijetnimi in preplavljajočimi izkušnjami. Tu ima odpor funkcijo varovanja jaza. V globini psihe je strah, da bomo naleteli na kakšno nezaželeno instinktivno/čustveno vsebino, ki nas bo preplavila. Obstaja največji strah pred izgubo nadzora in globlji strah pred razpadom za vedno. V ozadju je največkrat zgodnja travma, ki je nismo uspeli zaceliti in jo integrirati v strukturo jaza.
Da bi preprečili kakršno koli srečanje s tem delom sebe, sistem dobesedno imobiliziramo. Zapiramo se v nekakšno cono udobja, da bi se izognili morebitnim sprožilcem, ki bi nam povzročali nelagodje. Zanimivo je, da lahko kot del strategije zmanjšamo tudi telesno aktivnost. Telesna dejavnost premika energijo znotraj našega sistema. Čim večja je ta energija, tem več je občutkov, kar povečuje tveganje za sprožitev disociativnih elementov naše psihe. Zelo pogosto se na tem mestu ustvari nezaveden odpor do telesne aktivnosti. Z vadbo in aktiviranjem naše muskulature lahko začnemo čutiti nelagodje, povezano z nekaterimi travmatičnimi izkušnjami.
V to kategorijo spada tudi strah pred soočenjem z lastnimi instinktivnimi deli. Predvsem mislim na strah pred lastno potlačeno agresijo in spolnostjo. Tukaj govorimo o delih nas, ki so najbolj pod družbenim in kulturološkim pritiskom.
Tudi sam Freud je to poudaril v svoji teoriji gonov. Gre za strah, da če sprostimo svojo agresijo in spolnost, je ne bomo mogli več nadzorovati in bomo za to kaznovani. Ob strahu se lahko pojavi močan občutek krivde.
Temeljni človeški konflikt poteka prav med egom in instinktivnim jazom in je kot tak najpogostejši vir nevrotičnih motenj. Odpor nas v tem primeru torej ščiti pred srečanjem s temi instinktivnimi silami, da ne bi izgubili nadzora in nas družba ne bi zavrnila in kaznovala. Vendar so posledice tega konflikta za naše zdravje ogromne. Naši instinktivni deli so naš biološki potencial in vir življenjske energije in vitalnosti. Naloga je, da uspemo premagati odpor in integrirati našo naravno agresijo in seksualnost, tako da je naše življenje veliko bolj izpolnjeno in pretočno. V tem primeru odpor ni osrednji problem, na katerega se moramo osredotočiti v terapevtskem procesu.
Naloga je, da smo pozorni na vsebino, ki se skriva pod odporom. Terapevtski cilj v tem primeru je zgraditi močno čustveno zadrževanje, sposobnost vzdržati naval neprijetnih občutkov v njihovi polni intenzivnosti. To naredimo s tehniko t. i. optimalne frustracije, in sicer tako, da se malo po malo izpostavljamo neprijetnim vsebinam in se vsakič malo bolj premaknemo iz cone udobja.
Druga kategorija, v kateri se pojavi odpor, je strah pred soočenjem. Ne upamo si vstopiti v konflikt in se postaviti zase, da ne bi začutili tistega dela sebe, v katerem čutimo, da smo šibki. Tu se srečamo s strahom pred morebitnim porazom. Običajno izhajamo iz patriarhalne vertikalne organiziranosti družbe.
To pomeni, da smo imeli izkušnjo podrejanja avtoriteti. V tem kontekstu smo se morali odreči sebi in doživeti poraz lastne integritete. Smo kultura poraženih ljudi. Izhajajoč iz tega scenarija, bomo bodisi poskušali dominirati nad drugimi ljudmi, da ne bi ponovno doživeli občutka poraza, bodisi se bomo izogibali konfliktom, da bi se izognili občutkom nemoči in šibkosti.
Pri tem je pomembno razumeti, da nas občutek šibkosti dela ničvredne, občutek ničvrednosti pa je za ego, takoj za strahom pred smrtjo, najbolj neprijeten občutek. V ozadju je nezavedni strah, da če smo ničvredni, ne bomo deležni ljubezni in pozornosti. Ker je ljubezen univerzalna in esencialna sila, ki gradi življenje, brez nje ne bomo preživeli. Paradoks je, da smo z izogibanjem konfrontaciji že poraženi. Iz te pozicije ne moremo rasti in razvijati lastnega jaza.
Posledično ostajajo naše meje šibke in zato v družbi ne moremo zavzeti mesta, ki nam pripada. Pogosto lahko razvijemo kameleonski jaz, simbiotično različico sebe brez jasnega občutka lastne avtonomije. Tudi v tem primeru odpor ni osrednji problem, temveč temeljni občutek šibkosti in poraza, ki se nahaja pod njim. V tem primeru je treba delati na integraciji strahu pred porazom in sprejemanju občutka šibkosti, šele nato imamo možnost zgraditi kapaciteto za moč in soočenje.
Dokler vlagamo zavest in energijo v izogibanje, resnična transformacija ne bo mogoča. V tem primeru terapevtski pristop ni beg ali zanikanje občutka šibkosti, temveč učenje sprejemanja in bivanja v njem. Šele ko povsem sprejmemo občutke, ki nam niso dragi, ali neprijetno resnico o sebi, postanemo pripravljeni na preobrazbo. Dokler se izogibamo srečanju s tem delom sebe, sprememba ni mogoča. Govorimo izključno o sprejemanju in integraciji svoje resnice.
Tretja kategorija je strukturno zelo zanimiva. V tej kategoriji odpor postane osrednji problem, s katerim se srečujemo in delamo na njem. Odpor tukaj postane zelo pomemben del strukture jaza. Da bi bolje razumeli to vrsto odpora, se moramo vrniti na tisti del naše razvojne stopnje, ki ga imenujemo simbioza in ločitev.
V zgodnji razvojni fazi otrokovega življenja je otrok psihološko zlit s primarnim skrbnikom. Ego se še ni razvil, zato nima avtonomije. Meje so nejasne in otrok živi v nekakšni simbiozi, običajno z mamo in očetom. Med 18. in 24. mesecem življenja se pri otroku začnejo močno aktivirati ločitveni impulzi. Ti vzgibi služijo izgradnji avtonomije jaza, ki bo pozneje služil, da zrastemo v neodvisno in avtonomno osebo z jasnim občutkom sebe in lastnih meja.
Eden glavnih mehanizmov v procesu rasti in individuacije je beseda NE. Otrok čuti, da se želi odtrgati od zunanjih vplivov in NE je naraven odgovor v tem danem razvojnem procesu. Pri otroku se vzporedno z NE pojavlja in krepi volja.
In potem imamo situacijo, ki ji rečemo konflikt volje med staršem in otrokom. Seveda je naloga staršev, da otroku postavijo okvir in meje, da ga pripravijo na življenje v skupnosti, vendar zelo pogosto preveč pritiskajo na otrokov NE in na njegovo avtonomijo. Starši pogosto ne razumejo, da je to razvojno dana potreba in kot del tega ima vsak človek v sebi naravno izražen nagon po "imeti sebe". Na žalost to pogosto ni mogoče, zato otrokov NE in volja pogosto podležeta pritiskom staršev.
Ker otrok nima veliko možnosti za zaščito svojih interesov, potrebo po lastnem NE obrne navznoter. Ta neizrečeni NE postane osrednji gradnik, okoli katerega začne graditi odpor. Kot sem že poudaril, je potreba po avtonomiji tako močna, da otrok zdaj sprejme odločitev: če nisem mogel reči NE vam, lahko rečem NE sebi.
To postane koren notranje sabotaže lastnega življenja, ki se začne manifestirati kot neodgovornost, odlašanje, lenoba, samovšečnost in sabotiranje vsega konstruktivnega. V našem jazu se ustvarja dinamika, ki nas v enem delu skuša mobilizirati in premakniti v smer, ki bi bila za nas dobra, v drugem delu pa nas zadržuje odpor. Ta drugi del, ki vsebuje odpor, vsako pobudo, bodisi medosebno ali intrapersonalno, začne dojemati kot pritisk.
Tu gre seveda za dinamiko transferja. Kot vemo iz naravoslovja, vsak pritisk ustvarja odpor. To je globoko nezaveden proces, ki je žal tragičen, ker smo se v potrebi po občutku avtonomije pripravljeni uničiti. Tudi ta vrsta odpora služi kot nezavedna želja po kaznovanju staršev ali pa je neka vrsta neizrečenega "fuck you", za katerega nikoli nismo imeli priložnosti. V tej kategoriji odpora se pojavi tudi mazohistični značaj, zlasti če je bila otrokova avtonomija grobo prekinjena s starševsko dominantnostjo in strahom pred kaznijo.
Odpori se lahko manifestirajo v obliki lenobe kot izrazu velike količine odporne energije, zaustavljene v svojem naravnem izražanju. Odpor se lahko kaže tudi kot nagnjenost k slabim življenjskim navadam ali destruktivnim oblikam vedenja.
V tej kategoriji odpora je ključno njegovo razumevanje. Odpor je v tem primeru osrednja tema dela v terapevtskem smislu. Analiza in prepoznavanje odpora se nanašata na celoto terapevtskih aktivnosti, od soočenja, razjasnitve, interpretacije do delovanja. Zagnati moramo odporno energijo in notranjemu NE, NE BOM tokrat omogočiti, da se neposredno do konca izrazi v varnih terapevtskih pogojih.
Glede na to, da izhajam iz telesno orientirane psihoterapije, pri tem procesu sodeluje tudi telo. Lahko pride do močnega osvobajanja potlačene agresije ali jeze, ker se tu nahaja energija, ki jo potrebujemo za dovršitev avtonomije jaza.
Pogosto to ni lahka naloga, glede na to, da pri zatiranju instinktivnega izražanja sodeluje tudi telo, ki bo tudi prevzelo izraz odpora do gibanja. Ko govorimo o odporih, moramo vedeti, da gre za veliko količino zaustavljene energije, ki jo je treba mobilizirati in spraviti iz pasivne v neposredno in aktivno obliko. Telesno orientirana psihoterapija ima za delo s tovrstnimi težavami razvito posebno modaliteto.
Četrta kategorija odpora je povezana s strahom pred prevzemanjem odgovornosti. Oseba je v položaju emocionalne regresije. Odrasel jaz se ni uspel razviti in nima veščin, zrelosti in poguma za soočanje z življenjem. Gre za perspektivo otroka, ki svet doživlja kot večjega od sebe. Odpor je povezan z izogibanjem kakršnim koli izzivom ali samostojnemu delovanju.
Terapevtski pristop je sestavljen iz poskusa potrditve odraslega jaza, da bi prišlo do dovršitve zaustavljenega zorenja in razvoja. V terapiji pogosto uporabljamo vprašanje: Ali so to, kar čutite, otroški ali odrasli občutki? To klientu pogosto daje vpogled, da deluje iz prostora notranjega otroka, in mu tako daje upanje, da bo v prihodnosti lahko drugače. V takih življenjsko nevarnih situacijah se lahko vprašamo: Kaj bi v tem trenutku storil odrasel jaz?
Kot lahko vidimo, so odpori sestavni del strukture našega jaza. Imajo lahko različne funkcije, v katerih igrajo vlogo varuha ega pred preplavljajočimi občutki do trdnjave lastne identitete in avtonomije. Čeprav je njihova vloga, da nas ščitijo pred nelagodjem in bolečino ali nam dajejo občutek samega sebe, so posledice za nas velike. Njihova uničevalna moč lahko močno vpliva na kakovost življenja.
Odpori v svojem bistvu blokirajo naš razvoj in rast ter nam preprečujejo doživljanje novih izkušenj. Zato so odpori največkrat tema psihoterapevtskega procesa. V terapiji je pomembno razumeti njihovo funkcijo, razumeti, kako so nastali in kakšna je njihova vloga. Nato se odpre prostor za njihovo obdelavo, dovršitev in odpustitev skozi stopnjo večje avtonomije in odraslosti. V tem prostoru se počutimo dovolj varne, da odpor nadomestimo z zrelejšimi viri, kot so občutek notranje varnosti, zdrava samozavest in sposobnost sodelovanja brez občutka ogroženosti.
Tekst: Tomislav Senečić; CIR
Tomislav Senečić (EABP, ECP, ICTP) je polnopravni član Evropskega združenja za telesno orientirano psihoterapijo z več kot dvajsetletnim delom v psihoterapiji. Član Hrvaške zbornice psihoterapevtov in redni član Evropskega združenja za transpersonalno psihoterapijo. Deluje kot mentor, pedagog in supervizor. Je ustanovitelj Centra za integrativni razvoj – Inštituta za telesno psihoterapijo.
Preberite si še:
- Telesna psihoterapija: Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo
- Karel Gržan: Kdo Slovenci sploh smo? Raziskovanje Jurkloštra in megalitov