Če se nekoliko ozremo okoli sebe, bomo opazili, da je smrt povsod okoli nas. Umirajo rastline, živali, ljudje, celo zvezde. Vse, kar je ujeto v materialno formo, ima svoj rok trajanja
Na drugi strani pa smrt nikoli ni zgolj konec, temveč je vedno tudi začetek. Vsi naravni procesi so krožni. Materija ne izginja, temveč zgolj menja svojo obliko. Jesensko listje hrani zemljo. Zemlja hrani korenine. Korenine hranijo deblo, iz katerega bo že na pomlad vzbrstelo in zacvetelo novo zelenje, ki bo nato, jeseni, ponovno odpadlo.
Semena svojo življenjsko pot končajo s plodom, v katerem je novo seme, nova kreacija, nov začetek.
Mala sprenevedanja
Minljivost materije je tako očitna, da nas neprestano sooča z vprašanji: odkod vsa stvarnost, odkod bivanje, odkod življenje? Je v vsej tej minljivosti sploh kaj večnega? Z vsem tem preizpraševanjem ob neprestanem spreminjanju materialne stvarnosti se z vprašanjem: 'Kaj je smrt?' v resnici sprašujemo: 'Kaj je življenje?' In povsem vseeno je, s katerega konca se lotimo te velike skrivnosti. Iskreno raziskovanje življenja je tudi raziskovanje smrti. Tu se skriva sama srčika našega bivanja. Tako kot smo nastali, tako bomo tudi preminuli. Ta 'kako' pa je tisto, kar lahko raziskujemo vse svoje življenje.
Tesnoba in brezup se v nas ne porajata zaradi misli na smrt, temveč zaradi našega neprestanega izogibanja soočenju z nečim, s čimer se bomo nekoč zagotovo srečali. Od tod izvirajo tudi naši številni drugi problemi. Zaradi strahu pred smrtjo številni zdravniki niso sposobni s sočutjem obravnavati svojih pacientov. Zaradi strahu pred smrtjo mnogi ljudje ne zmorejo obiskati in se posloviti od umirajočega bližnjega. Zaradi strahu pred smrtjo veliko ljudi ne živi zares življenja in ne diha s polnimi pljuči.
Pogosto trdimo, da se ne bojimo same smrti, temveč tega, kar jo lahko spremlja. Mučijo nas strahovi o tem, kako bomo umrli, pa tudi o tem, ali bomo po smrti 'nagrajeni' ali 'kaznovani'. Trpinči nas misel, da v svojem življenju ne bomo uspeli udejanjiti vsega, kar bi si želeli, ali pa, da se naši bližnji brez nas ne bodo dobro znašli. Veliko tega, kar je povezano s smrtjo, ne moremo nadzirati. Ne vemo, kdaj se nam obeta to srečanje. Lahko bi bilo jutri, lahko v globoki starosti. Po drugi strani pa je veliko tudi tega, na kar lahko vplivamo. Če smo pozorni do svojega zdravja, se lahko izognemo številnim neprijetnim boleznim. Poleg tega nas lahko dejstvo, da nimamo na voljo neomejene količino časa, spodbudi k akciji. Zavest o lastni minljivosti je tako lahko pomembna spodbuda za ustvarjanje življenja, ki bi nas osrečilo in izpolnilo.
Kako bi se počutili, če bi vedeli, da je prav danes vaš zadnji dan v življenju?
Še več. Da so prav tukaj in zdaj pred vami vaši zadnji trenutki? Je iz takšne perspektive svet videti drugačen? So postali vonji in dotiki intenzivnejši? Se zavest polni z drugačnimi vrednotami? So se vaše prioritete spremenile?
Tomica Šćavina, Nataša Zupanc