V naši naravi je, da se bojimo neznanega, torej se pogosto tudi bojimo smrti. Težko nam je govoriti o njej in jo sprejeti. Veliko pa se lahko naučimo od ljudi na smrtni postelji, saj takrat razumejo smrt veliko bolje kot mi.
Patricia Pearson, novinarka in avtorica knjige "Opening Heaven ‘s Door: Investigating Stories of Life, Death, and What Comes After" opisuje rezultate svojih raziskovanj na temo prehoda na drugo stran.
Vse se prične 72 ur pred smrtjo
Patricia je intervjuvala številne ljudi, katerih profesija se navezuje na bolnike na smrtni postelji, pa tiste, ki so doživeli posebna izkustva s smrtjo ali doživeli klinično smrt.
Ugotovila je, da ljudje vedo, kdaj jim bijejo zadnje ure v tem življenju.
V času 72 ur pred smrtjo pogosto govorijo o metaforičnem potovanju. Terminologija je različna: nekateri iščejo svoje čevlje, drugi avionske karte, tretji ponavljajo, kako si “želijo domov”, čeprav so doma ali pa govorijo o čudovitem raju.
Primer pacienta, ki je govorili pred smrtjo: “Ali moja žena ve vse v vezi s potovanjem in kartami?”
Bolničarka Maggie Kalanan je iz situacij negovanja na stotine pacientov ob smrti ugotovila, da vizije tovrstnih potovanj niso naključje ali slučajnost.
Težava je, da ljudje v okolici tistih na smrti postelji tovrstne vizije ali videnja pogosto določijo kot učinke močnih analgetikov. Določijo, da imajo blodnje. Pa je temu res tako?
Pred smrtjo nas obiščejo naši bližnji, ki so že v onostranstvu
V veliki internacionalni študiji, ki so jo vodili psihologi (dr. Karlis Osis in dr. Erlendur Haraldson) so ugotovili, da večina pacientov nekaj ur pred smrtjo vidi svoje bližnje, ki so že pokojni – ne glede na to, ali so jemali kakšna zdravila ali ne.
Če kdaj doživite, da tisti, ki odhajajo, govorijo, da vidijo ljudi, ki so že umrli – to niso blodnje. Naši bližnji tako rekoč "pridejo po nas" oziroma nas spremljajo, ko odhajamo. Bodisi so to naši starši, stari starši, prijatelji ali otroci, če so za časa življenja že zapustili ta planet.
Bela svetloba, ljubezen in občutek doma
Kaj je ta svetloba, ki naj bi jo videli ob prehodu v onostranstvo?
Dr. Ivona Kayson, ki je preživela avionsko nesrečo, pravi, da je to svetlobo doživela kot absolutno ljubezen, ki jo je sama primerjala z brezpogojno ljubeznijo mame do otroka.
“Počutila sem se kot novorojenček na materinem ramenu. Neskončno varna. Bilo je kot da sem bila stoletja izgubljena, takrat pa končno našla pot domov.”
Tudi mi lahko začutimo dušo odhajajočega
Tudi tisti, ki še ostajamo tukaj, pa lahko začutimo prisotnost umrlih ne glede na to, kje smo.
Sestra avtorice je tako začutila prisotnost roke, kako jo nežno boža po glavi v času, ko ji je umrl oče, čeprav je bila 150 km oddaljena od njegove hiše.
Znanost tovrstna izkustva morda še vedno povsem ne razume, a vsak človek, ki jih doživi na lastni koži, ne potrebuje znanstvenih dokazov. Običajno ne gre toliko za vizualna izkustva (le nekje 5% naj bi bilo vizualnih, pravi zdravnik Barbat iz Avstralije) kot gre predvsem za občutenja.
Ko začutiš ljubezen na svoji koži, ne potrebuješ dokazov. Enostavno veš, vsaka tvoja celica ve ter občuti prisotnost bližnjega.
Nekateri v času, ko odide njihov bližnji začutijo potrebo, da nekoga pokličejo ali pa jih preplavijo močna čustva in se razjočejo še preden izvejo, kaj se je zgodilo.
Če smo dovolj odprti, pa lahko tudi mi občutimo, kako naši dragi odhajajo v svetlobo, radost in širijo svojo zavest.
Čas je, da se naučimo sprejemati smrt kot nekaj lepega... Kot prehodni pojav, ko se en film konča in začne naslednji.
Povzeto po: lovesensa.rs
- Preberite si še: Lekcije ljudi, ki so v tem življenju že izkusili onostranstvo
- Kako dolgo traja, preden se po smrti spet vrnemo na Zemljo?
Vabljeni, da odkrijete Jurklošter, ki sta ga v posebnem Sensa intervjuju raziskovala pater Karel Gržan in Ana Vehovar:
