Številni ljudje bodo navedli strah pred smrtjo kot enega izmed svojih največjih strahov. Tudi mene je odnos našega okolja do smrti v preteklosti precej zaznamoval.
Črna barva, izguba, bolečina in strah pred neznanim, podkrepljen s krščanskim naukom o peklu, ki je zatajil védenje gnostikov (kot prakristjanov) o reinkarnaciji, so smrt označevali kot nekaj končnega in strašljivega.
Toda poznavanje tega, kdo smo in iz česa je vse sestavljeno, ter izkušnja povezovanja in komuniciranja z univerzalno zavestjo sta mi pomagala čez zavestni strah pred smrtjo. Lahko pa to védenje pomaga tudi vsakomur drugemu. Saj lahko na ta način ugotovimo, da smrti, take kot se je bojimo, dejansko ni.
Vse, kar obstaja, je namreč del univerzalne zavesti, torej del informacijskega polja. Vsaka molekula zraka, celica, voda, ogenj, kamen idr.so sestavljeni iz informacij. Delitev na materialni svet, kot nekaj realnega, in duhovni svet, kot nekaj imaginarnega, je tako precej zastarela. Zdi se, kot da bi govorili, da je Zemlja ravna plošča.
Znanost namreč odkriva vedno nove in nove dimenzije življenja in je do sedaj že uspela dokazati, da materija ni tako trdna, kot se nam zdi. Predvsem pa je iz istih delcev kot tako imenovani duhovni, našim očem nevidni svet. Zato sta strogo ločevanje na materialni in duhovni svet, predvsem pa ignoranca duhovnega sveta, povsem neprimerna. Pri čemer uporabljam besedo duhoven v smislu tistega sveta, ki ga z zunanjimi čuti ne zaznamo. Četudi je beseda duhoven uporabljena na številne različne načine.
Ko se tega zavemo, lahko začutimo povezanost z vsem. V zavesti smo eno z vsem. Bog je vse in mi smo bog. V knjigi Izpolnjene želje Dr. Wayne W. Dyer to opisuje takole: »Ali se še vedno stežka vidiš kot Bog? Poskusi si predstavljati Boga kot ocean. Če iz morja zajameš vedro vode, je voda v vedru še vedno morje? Da, vse skupaj je morje in morje, najsi bo večje, je še vedno isto morje kot v vedru. Zdaj si zamisli sebe kot vedro Boga. Vse skupaj je Bog in Bog si vse skupaj ti.«
Ko to ozavestimo, torej da smo holografski del univerzalne zavesti, pa se lahko tudi zavestno povežemo z ostalimi deli zavesti, z drugimi dušami, drevesi, živalmi in drugimi manifestacijami zavesti. Sprostimo se in se pogovorimo z umrlimi partnerji, angeli ali drugim. Sama sem v preteklih letih zgubila kar nekaj prednikov.
Povezovanje in komunikacija z njimi sta meni in mojim dragim tako precej olajšali trpljenje ob izgubi ljubljenih. Takoj, ko so le-ti zapustili telo, sem namreč navezala stik z njimi. Slednji pa so mi povedali, kako so, in predali še kakšno sporočilo komu izmed svojih dragih, če jim to ni uspelo tekom življenja. Dušo umrlega pa sem lahko spremljala celo med pogrebom, kar mi je omogočilo izjemno globoke izkušnje.
S časom sem celo začutila, da so naši predniki v smislu zavesti resnično stalno z nami, kot to učijo stare kulture. Ni ločnice med živimi in mrtvimi. Resnično je vse tukaj in zdaj. Poleg tega so mi predniki, od kar sem pričela komunicirati z njimi, na nek način še bližje kot prej. Ko se pogovarjamo z njihovimi dušicami, namreč lahko dobimo boljši vpogled v to, zakaj so bili taki, kot so bili, in zakaj so delovali v življenju, tako kot so. Sčistimo lahko marsikatero blokado, čustvo, ki je odnos tekom življenja, obremenjevalo. Na ta način lahko vzpostavimo veliko bolj ljubeč odnos. Pogovori so tako polni ljubezni in razumevanja. Potekajo pa s komerkoli v vsakem trenutku, ko si to zaželimo.
Slednje je izjemno pomembno tudi za ljudi, ki so v komi. Čeprav se s takim človekom ne moremo pogovarjati na glas, se lahko na ravni duš (kar najlažje dosežemo v meditativnem stanju) vse pomenimo. Lahko nam pove, kaj se z njim dogaja in kako mu lahko pomagamo. Pri čemer mu lahko govorimo tudi na glas, saj se človek v komi zaveda vsega okrog sebe. Tudi če to, potem ko se zbudi iz kome, pozabi. Podzavestno še vedno ve za vse stvari, ki so se okrog njega dogajale, ko je bil v komi. V knjigi Dying To Be Me je tovrstno izkušnjo z ležanjem v komi in »čudežno« ozdravitvijo po hudi bolezni, ki naj bi ji namenila le še nekaj ur življenja, na slikovit način opisala tudi Anita Moorjani.
Ko se zavemo torej, da smo del univerzalne zavesti, in se začnemo zavestno povezovati z vsemi ostalimi manifestacijami univerzalne zavesti, kot so na primer druge duše, rastline, angeli, vile, živali, vnebovzeti mojstri ter komunicirati z njimi, vse bolj začutimo in se zavemo, da je vse tukaj in zdaj. Mrtvi, živi, vse je tukaj. Ni ločnice. Tako spoznamo, da smrt pomeni le odhod iz fizičnega telesa. Poteka pa tako, kot da bi zapustili svoj avtomobil. Čez čas pa s ponovnim rojstvom vstopimo v drugega. Mi, kot zavestno bitje, torej tisti, ki se zaveda, pa obstajamo ves ta čas, samo zamenjamo obliko.
mag. Agata Kopač
AI-coach, regresoterapevtka in poslovna svetovalka; Inštitut za sr(e)čno družbo
