Manca Košir: "Smrti se pogosto bojijo tisti, ki niso polno živeli."

Manca Košir, ambasadorka radostnega staranja, se vsak dan zahvaljuje, da je živa. "Zaljubljena sem v življenje in hvaležna za vsak vdih," pravi. Njen odnos do življenja se je bistveno spremenil, odkar je prostovoljka v hiši hospic, kjer spremlja umirajoče. In dodaja življenje dnevom. Čeprav sva se pogovarjali o smrti, je žarela, kot da govoriva o življenju.

Manca Košir: "Smrti se pogosto bojijo tisti, ki niso polno živeli." (foto: profimedia) profimedia
6. 11. 2016

Manca KoširV knjigi Čas za modrost ste kot uvodni citat uporabili Sokratovo misel O smrti nihče ne ve, ali ni morda za človeka največje dobro, bojijo pa se je, kot da bi dobro vedeli, da je največje zlo. Je smrt za vas dobro ali zlo?

Hm, težko vprašanje. Upam, da bo smrt zame dobro. Ko opazujem stare ljudi, vidim, da se smrti zelo bojijo pogosto tisti, ki niso polno živeli. Ki niso živeli iz sebe in svoje resničnosti, niso izživeli sanj – nekateri jih še sanjati niso upali! –, niso uresničili svojih talentov, si niso upali hoditi skozi življenje po svoje, temveč so živeli skladno s predstavami okolja in željami drugih. To so ljudje, ki obžalujejo. Jaz pač nič ne obžalujem! Še svojih zmot in napak ne, saj sem se iz njih učila. Sem jih naredila, ker drugače nisem vedela in znala, ne iz slabih namenov.

Otrokom in vnukom večkrat rečem: "Da ne boste žalovali za menoj, ko bom umrla. Veselite se, da sem živela tako bogato, izpolnjeno življenje! Dvignite kozarec šampanjca v moj spomin. V spomin na žensko, ki je bila zaljubljena v življenje in hvaležna za vsak vdih."

Knjigo ste posvetili vsem živim in mrtvim v hiši hospica. Ste dolgoletna prostovoljka, veliko umirajočih ste že spremljali. Zakaj ste se odločili za prostovoljstvo v hospicu?

Ja, sedem let sem spremljala umirajoče, najprej na domu, odkar smo pred tremi leti odprli hišo hospica, pa sem tja hodila redno vsak ponedeljek. Po veličastni akciji Srca za hiše hospica, ki mi jo je v sanjah narekoval duh dan pred tem umrle osebe in sem se z njo za promocijo delovanja hospica in detabuizacijo smrti res nagarala, sem si vzela 'sobotno leto', kot smo temu rekli na univerzi. Odmik, pravimo v hospicu.

Zakaj sem se odločila za spremljanje umirajočih? Ker je biti v svetem prostoru odhajanja privilegij. Opazovati in poslušati ljudi, ki izpuščajo navezanosti na ljudi in stvari, takšne in drugačne identitete, odlagajo masko ter vse bolj samo so, kar so, je milost. Je navdih, da smemo to narediti tudi mi, čeprav nam smrt ne jemlje diha in nam še ne zapira vek. Rada rečem, da je spremljanje umirajočih moja bližnjica za osebnostno in duhovno rast, za slavljenje življenja. Vsak dan se zahvaljujem, da sem živa, vsak dan. Kajti to ni nikakršna samoumevnost, to moje življenje! Je darilo, ki ga je vredno zaužiti v polnosti. Odkar sem učenka smrti, radost bivanja teče po mojih žilah s še večjo intenzivnostjo in zavedanjem.

Kako je prostovoljno delo v hiši hospic, ki ji pravite učilnica radostnega bivanja, spremenilo vaš odnos do smrti?

Najbolj se je spremenil moj odnos do življenja! Zdaj še veliko bolj cenim sleherni trenutek, ker vem, da je morda poslednji. Zato skušam biti čim bolj tu in zdaj, zavestna, odprta, pretočna. Resnična. Že dolgo ni več dram v mojem osebnem življenju in ne premlevam prav ničesar, temveč se potopim v občutenje in čutenje tega, kar se mi dogaja zdaj. Rada gledam globoko vase, zato pa tudi tako rada berem in hodim sama na dolge sprehode, da se v miru pomenim sama s seboj! Pa da ne boste mislili, da sem kar nenehno evforična. Navdušenje je sicer moje naravno stanje, haha, ampak znam biti tudi sitna ...

Vi pa sitni? Si vas težko predstavljam ...

Brez skrbi, nič, kar je človeškega, mi ni tuje, hihi ... Včasih sem bila – ne pozabite, da sem deset let sama skrbela za mamo, ki je zdaj v domu, kjer bo čez dva tedna dočakala sto let! – tako utrujena in povsem izčrpana, da sem se sesedla in zavzdihnila: "O, Bogec moj ljubi, na pomoč!" In sem se začela smiliti sama sebi. A čas smilečnosti je pri meni kratek, lahko ga štejem v minutah, včasih je samo preblisk, ki ga hitro odpihnem.

Kako, vas zanima? Preprosto. Pri roki imam vedno nekaj enih in istih vprašanj, ki si jih zastavim. Takole se sprašujem: Prvo vprašanje: Mančica, ali si živa? Vedno z veseljem zavriskam: Joj, živa sem, hura! Drugo vprašanje: Ali si v življenju delala to, kar si želela, si imela službe, v katerih si uživala? Rada sem imela svoje delo in ga še imam. Ko so na fakulteto začeli uvajati bolonjsko reformo, sem pa odšla v penzijo, da sem najbrž najmlajša upokojena profesorica ljubljanske univerze. Tretje vprašanje: Ali imaš krasne otroke in vnuke? Seveda, seveda, čudoviti hčeri imam, krasne tri vnuke, jaz srečnica!

Po navadi so ta tri vprašanja dovolj, da poskočim in sem polna nove energije za tisti dan. Če ne zaleže, imam še četrto, povezano z moškimi, ki so bogatili moje življenje, in ko zaprem oči, občutim slast in strast ... Ampak medve se zdaj pogovarjava o smrti, ne bom o moških, haha ...

Ja, vrniva se k smrti ... Na letošnji prireditvi TEDxTivoli ste govorili o smrti kot vaši največji učiteljici življenja. Katere so najpomembnejše lekcije, ki vas jih je naučila smrt?

Ko je leta 1990 umiral moj najboljši prijatelj, duhovni sopotnik Marjan Rožanc, je ležal na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in njegova sobna zdravnica je bila dr. Metka Klevišar. Kakšna sreča za Marjana, pa tudi zame! Prav ona me je naučila lekcije o pomenu ohranjanja človekovega dostojanstva do konca. Ker sva se z Marjanom odkrito pogovarjala o njegovih poslednjih stiskah, sem ga vprašala, ali je vsem odpustil. Odpuščanje je eden od ključev za lepo smrt. Rekel je, da je on odpustil vsem, vendar se boji, da morda nekdo ni odpustil njemu. Povedal mi je ime dolgoletnega športnega prijatelja, ki se je nekega dne začel do njega drugače vesti, kot da bi mu kaj zameril ... Presunljiva je zgodba, kako sem našla tega prijatelja, presunljiva!

Prosim, povejte na kratko.

No, saj lahko ljudje pogledajo to predavanje na spletu. Prav, prav, če vztrajate, čisto na kratko. Takole sem ga odkrila. Odprla sem telefonski imenik in milo prosila Višjo silo za pomoč. Ko sem našla priimek Marjanovega prijatelja, sem bila čisto paf, saj je ljudi s tem priimkom v Ljubljani veliko. A sem zaprla oči in z zaupanjem s prstom počasi drsela od vrste do vrste. Ko mi je glas rekel Ustavi se, odpri oči, sem zagledala žensko ime. Zaupam višji sili in gospo sem takoj poklicala. Telefon je nemudoma dvignila, dobro znamenje! Povedala je, da je sestra iskanega, ki zdaj živi v Makedoniji. Le kako bi ga dosegla, le kako, sem jo rotila. Pa je odgovorila: "Imate srečo, jutri namreč pride v Ljubljano."

Prosila sem, naj bratu reče, da Marjan umira, da naj pride ob pol treh pred onkologijo in ga bom počakala pred vhodom. Res je prišel, peljala sem ga k Marjanu. Ko sta se ta dva moška objela, sta začela jokati na vso moč ... Nikoli ne bom pozabila tega prizora sprave, odpuščanja in ljubezni.

Tudi tega, kaj je prava, resnična ljubezen, sem se naučila ob spremljanju ljubega umirajočega prijatelja. Njegova žena mi je dokončno odprla oči. Ko sem namreč začutila, da bo Marjan umrl, sem šla v njun dom in ženi rekla, naj ga zdaj obiskuje sama, da bosta imela čas le zase, jaz da ne bom več prišla, nočem jima kratiti te poslednje bližine. In mi je žena odgovorila (še zdaj me zmrazi, ko se spomnim njenega glasu, njenih solznih oči in nežnih rok, tudi ona je že pokojna): "Če bi šlo zame, bi ti rekla Manca, ne prihajaj več. A ne gre zame, za Marčita gre. On pa te je vesel, kadar prideš na obisk. Zato naj ostane tako, kot je bilo doslej, do konca. Ti dopoldne, jaz popoldne ali obratno, kot se bova dogovorili."

Koliko ljudi zna tako ljubiti, koliko? S tako predanostjo, skromnostjo, srčnostjo? Koliko ljudi pozna resnično ljubezen, vas vprašam?

Na predavanju TED ste omenili modrost sufijev: Človekovo je samo tisto, česar ne more izgubiti v brodolomu. Kaj je za vas tisto, česar ne morete izgubiti v brodolomu?

Pa mi res zastavljate težka vprašanja, prav mi je, haha ... Tisto, česar ne moremo izgubiti v brodolomu, ni nič materialnega. In tudi naše življenje ni, saj ga lahko izgubimo v brodolomu. Kaj je potem tisto večno v nas? Tisto je prava Resničnost! In kaj je to? Svetovno znani premišljevalec na to temo, Peter Kingsley, je napisal študijo z naslovom Resničnost, ki obsega skoraj 500 strani, pa naj bi moja malenkost povedala v enem stavku, ah ... Kingsley potuje proti Resničnosti s pomočjo Empedoklesa, ki med drugim pravi, da smo oslepeli: "Pozabili smo, kdo smo. Ne vidimo božanskega v sebi, razen v občasnih utrinkih, ki nas prestrašijo s svojo silovitostjo; prav tako ne vidimo okoli sebe."

Ne uvidimo, da je nesmrtno življenje v nas in zunaj nas: "Je vsepovsod, posvečeno, prepleteno – in v globinah svojega bitja hrepeni po domu, po tem, da bi se vrnilo k svojemu izvoru". Morda še Kingsleyev stavek, ki skicira odgovor na vaše vprašanje: "Posamezen človek ni samo podoben kozmosu. Isto sta, eno." To isto, to eno, sem jaz, ste vi, je vse, kar biva v tej brezkrajni večnosti. Da to izkusimo, potrebujemo tišino. Veliko tišine. Morda tudi umiranje in smrt, ki končno obmolkne hrup v nas in zunaj nas, kar je itak eno in isto.

Menite torej, da je naloga smrti tudi to, da odstira zavese iluzije, predvsem vezanost na materialni svet?

Prav gotovo zavedanje umrljivosti, se pravi zavedanje minljivosti, vpliva na slog našega življenja. V luči tega zavedanja je marsikaj silno smešno. Denimo nakupi hiš, jaht, dragih avtomobilov, oblačil prestižnih blagovnih znamk itd. Hej, ali bomo to odnesli tja čez, to navlako, ki povzroča več skrbi kot omogoča pristno biti? Saj veste, kako pravijo: Krste (žare pa sploh!) nimajo žepov ... A vezanost na materialno ni naša edina iluzija, teh ne zmanjka, haha ...

Ena od močnih iluzij je, da mora biti partner tak, kot mi hočemo, in otroci postati to, kar si namesto njih želimo mi. Kakšna traparija in koliko škode povzroči! Kot vsaka navezanost na pričakovanja. Še ena modra misel o tem, v angleščini lepo zveni: Do your best, don't worry about the rest. Štorast prevod: Naredi po svojih najboljših močeh in ne skrbi za drugo. Rezultat nikoli ni odvisen samo od naše volje, nikoli!

Vas upam vprašati, saj pišete o tem, da se na smrt velja pripravljati. Kako se nanjo pripravljate vi?

Na smrt nismo nikoli pripravljeni, kar ne pomeni, da se ne velja pripravljati! Stari Grki – filozofirali so zato, da bi znali modro živeti – so imeli duhovne vaje, ki so jih pri tem podpirale in odpirale. Ena od najpomembnejših vaj je bila vaja v smrti. Na izobraževanju za prostovoljce hospica smo delali kar nekaj takih vaj.

Denimo: Česa ne bi več počel in kaj bi, če bi vedel, da boš čez šest mesecev umrl. Z vso zavzetostjo sem se lotila naloge. Kaj dosti svojega življenja ne bi spreminjala, sem ugotovila, le na soncu bi bila rada več. Kadar je v Ljubljani mrak in hlad, moje srce hrepeni po svetlobi. Ko sem nalogo oddala, sem se udarila po čelu in glasno vzkliknila: "Zakaj bi morali vedeti, da bomo kmalu umrli in bi šele potem uresničili svoje želje? Zakaj jih ne bi že zdaj!?"

Od tistega klika še bolj natančno poslušam svoje telo. Naredila sem tudi inventuro o neuresničenih željah in srečna ugotovila, da sem uresničila, o čemer sem sanjala kot dekletce: postala manekenka in filmska igralka, spoznala moškega svojih sanj, imam otroke itd. Nisem pa uresničila svoje želje, da bi govorila italijansko. Kajti čutim se Sredozemko in čas je, da se naučim jezika te sončne dežele. Sem že vpisana na intenzivni tečaj italijanščine v Perugi, juhej!

Vem tudi, kako bi rada umrla. Otrokom sem rekla, da bi si želela imeti na grobu (imamo čudovit grob na starih Žalah, hvala dariteljici zanj!) mah in majhno leseno pručko, na katero bodo lahko prišli posedet in se malo pomenit s svojo Mančico. Ker sem pri željah tako konkretna, mi je hčerka predlagala, da naj si kar sama napišem še poslovilni govor, haha ...

Kaj sem ji odgovorila, vas zanima? Rekla sem ji: "Govorite, kar hočete, a eno bi me radostilo. En sam stavek. Tale: Umrl je dober človek." Kajti postajati dober človek je moja edina življenjska ambicija!

Danaja Lorenčič
Fotografije: osebni arhiv, SHUTTERSTOCK