Težki ljudje so navadno tisti, ki delujejo moreče in se jih raje izogibamo.
Po srečanju s težkimi ljudmi dobimo občutek, da so nas izpraznili, posrkali moč, si vzeli preveč ali nam naložili, kar nočemo nositi, nam pripisali stvari, ki jih sploh ne mislimo. Obenem pa nas niso poslušali, čutili, sprejeli ničesar od nas. Navadno delujejo na naše razpoloženje kot uničevalen vrtinec. Občasno so ti odnosi nujni iz neštetih razlogov, na primer s sorodniki ali kolegi. Včasih pa preprosto čutimo, da ni prav, da se srečanj s temi ljudmi bojimo. Zato vam predstavljam tri najpreprostejše korake, v katerih se lahko izurimo za taka srečanja.
Prvi korak: opazovati, kako se drugi v resnici počuti.
Gre za to, da se vživimo v resnico drugega. Naj bo to, kar dela in govori, še tako odbijajoče ... svoje pozornosti NE usmerimo v to, kako deluje na nas, ampak se zbrano preusmerimo v tisto, kar se dogaja v njem.
NE opazujemo, kako nas vidi in ocenjuje, kaj hoče od nas itd., ampak kaj se mu v globini dogaja, katero je izhodišče njegovega delovanja. Torej: močan, zavesten, odločen obrat zavesti v resnico dogajanja.
Če smo mirni in pozorni, lahko vsaj okvirno začutimo, kaj ga žene. Tako na primer pod navalom obtožb lahko izstopi skrita in velikanska želja po sprejetosti. Glejmo, kar vidimo, in doživljajmo sočutje ... besede pa naj letijo mimo, ker itak v njih ni globlje resnice. Če se ustavljamo ob videzu, ki ga drugi uprizarja, ne moremo doživljati sočutja. Človek lahko sočustvuje samo z resnico v drugem.
Drugi korak: pustiti, da je tako.
Ob tem opazovanju ničesar ne svetujemo, komentiramo, ne trudimo se drugega napeljati na to, kar se mu res dogaja. Nismo mi ustvarili tega, kar ga žene, in s tem ne razpolagamo. Ne skušajmo ga odvrniti od njegove predstave. Bodimo ob njem kot priče človeške stiske. Edino, kar v nas ta hip močno deluje, je sočutno opazovanje brez napora za spremembe. Drugega spoštljivo opazujmo v vsej njegovi napadalnosti, zoprnosti ali - če hočete - nizkotnosti. To je njegov svet, ne naš. Mi ostajamo v svojem. To je spoštovanje drugega.
Tretji korak: začutiti, ali lahko kaj dam.
Ko smo dosegli resnično sočutje in se v njem ustavili, lahko pomislimo še na naslednje korake. Vprašajmo se, ali čutimo, da lahko še kaj damo, ali želimo še kaj dati (sočutje je že velik dar). Tu je važno, da smo popolnoma iskreni. Koliko minut lahko iskreno in iz srca ostanemo ob tem človeku, ne da bi se počutili v stiski, ga sodili in zavračali? Koliko besed lahko izmenjamo, v katerih bo občuten mir?
Naredimo samo, kar zmoremo. Včasih zmoremo samo trenutek molka in potem je treba oditi. To je spoštovanje sebe, svoje resnice in resnice tega srečanja.
V tem okviru lahko potem tudi kdaj naredimo kaj novega. Dobre ideje za odnose se porodijo samo na spoštljivi razdalji. Potreben je navdih, ki pa hoče zračnost, prostor.
Tako se rodi trenutek milosti, v katerem lahko potegnemo svežo potezo. Viharni trenutki postanejo pregledni samo, če jih gledamo iz svojega miru.
Zelo lahko je stopati v vojno, se boriti in izkazovati svoj pogum, dokazovati svoj prav. Napad, polemika in hude besede, razborito razčiščevanje ... ne zahtevajo notranje moči. Dovolj je sprostiti jezo in napadalnost.
Tudi tega, da prizadeto reagiramo, se zjočemo in se potem počutimo kot žrtev, ker nas drugi povozijo, ni težko doseči ... dovolj je, da smo še enkrat vdani v svojo usodo in pasivni.
Sočutje in mir pa sta vaji za močne duše.
- Preberite še: Včasih mora biti grozno
- Kako ostati mirni, ko ste prisiljeni biti z negativnimi ljudmi
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
