Matej Škufca, ki se ukvarja s postavitvami družine, osvetljuje globoke dinamike med sorojenci in starši ter razkriva, kako nevidne vezi in nerazrešeni konflikti vplivajo na družinske odnose. Če vas zanima ta tematika, se nam lahko pridružite naslednji vikend na Sensa vikendu v Bohinju!
Velikokrat vidimo, da je spor med sorojenci nadaljevanje konfliktov med starši. Če sta oče in mama v konfliktu, so pogosto tudi njuni otroci med seboj v sporu, saj se partnerski konflikt prenese nanje. Gre za skrito dinamiko, ki bi jo lahko opisali z mislijo: raje se tepejo otroci, kot da bi se tepla oče in mama. To odraža skrito agresijo med staršema. Otroci tako fokus partnerskega odnosa svojih staršev prenesejo nase.
Druga dinamika, ki vpliva na odnose med sorojenci, pa je povezana z nerazumevanjem družinskih vlog.
Odgovor na to vprašanje lahko dobimo tudi tako, da se vprašamo, koliko otrok je v družini. Pomembno je prešteti vse otroke – tako rojene kot nerojene. Če nekateri otroci manjkajo, bodisi zaradi spontanega splava, odločitve matere, da ne rodi, ali iz katerega koli drugega razloga, so še vedno del družine. Pogosto pa imajo zaradi tega otroci občutek, da jih nihče ne vidi, zato si pozornost – ki jo vsak otrok potrebuje – pridobijo na negativen način. Če ne znajo pridobiti pozornosti na pozitiven način, jo bodo iskali drugače.
Dinamike med otroki ne govorijo o tem, ali so dobri ali slabi, temveč postavljajo vprašanje o tem, kaj lahko prinese mir v njihove odnose. Obstajajo različne faze odraščanja, ki vplivajo na dinamiko nemira med otroki, vendar je v določenem trenutku treba pogledati širšo sliko. Otroci niso krivi – so samo bratje in sestre.
Pogosto se pojavi tudi vprašanje, kje so polbratje, polsestre, starejši in mlajši sorojenci, ki so bili potisnjeni v temo. Včasih se zdi, da se situacija zaplete do skrajnosti. Ključno pa je vprašanje, kje najti mir, ki se je izgubil v teh odnosih. Zato ni dovolj, da gledamo samo otroke – pomembno je razumeti širšo sliko družinskih odnosov.
Vsaj ena stran mora imeti interes, da se odnosi uredijo. Če eden še ni pripravljen delati na tem, lahko drugi reče: Jaz sem pripravljen. Tudi če v zunanjem svetu nimam odnosa v fizični obliki, se bom vsaj v sebi pomiril s to situacijo. Namesto da iščemo krivca, je pomembno, da najdemo notranji mir – tudi če to pomeni, da nekoga spustimo in mu damo svobodo. Kljub temu pa ta oseba še vedno ostaja naš brat ali sestra. Ko smo zares pomirjeni, ne iščemo več vedno znova razlogov, kdo je kriv.
