Poznamo dve vrsti prijateljstva. Eno je prijateljstvo, v katerem ste berač, ki od druge osebe potrebuje, da bi si pomagalo blažiti osamljenost. Druga oseba je prav tako berač, ki si enako želi od vas. Seveda pa si dva berača vzajemno ne morete pomagati.
Kmalu bosta uvidela, da je beračenje od berača pri njima zgolj pomnožilo potrebo. Namesto da bi bil tukaj en sam berač, sta zdaj dva. In če imata po nesrečnem naključju še otroka, potem gre za celo skupnost beračev, ki prosijo, nihče pa jim nima česa dati.
Tako so torej vsi razočarani in jezni, vsi se počutijo ogoljufane, prevarane. V resnici pa nihče ne goljufa in nihče ne zavaja, kajti kaj sploh imate, kar bi lahko dali?
Druga vrsta prijateljstva, druga vrsta ljubezni, pa ima popolnoma drugačne lastnosti. Ne izhaja iz potrebe, temveč iz tega, da imate toliko, da si to želite deliti z drugimi. Nove vrste radost je vstopila v vaše bitje, radost dajanja, ki se je nikoli pred tem niste zavedali, ker ste od nekdaj le beračili.
Ko dajete, ni nikakršnega govora o oklepanju drugega.
Pretakate se z obstojem, pretakate se z življenjskimi spremembami, ker ni pomembno, s kom si delite. Lahko pa gre jutri za isto osebo, lahko gre vse vaše življenje za isto osebo, ali pa za različne ljudi.
To ni pogodba, to ni poroka, je samo tisto, kar želite dajati iz svoje polnosti. Torej dajete vse, kar vam je pač blizu. In dajanje je neizmerna radost. (Osho)
Iz Oshove knjige Zlata zrna: sporočila obstoja (založba Primus)
