Človek se še ni naučil spoznavati lepote samosti. Venomer hrepeni po tem ali onem odnosu, da bi bil z nekom, s prijateljem, z očetom, z ženo, z možem, z otokom ... skratka, da bi bil v odnosu z nekom.
Ustvaril je družbe, ustvaril je klube, kot sta klub Lion's in klub Rotary. Ustvaril je politične in ideološke stranke. Ustvaril je religije, cerkve. Vendar pa je temeljna potreba vseh, da bi nekako pozabili, da ste sami. Ko se povezujete s taoliko različnimi množicami, poskušate pozabiti nekaj, česar se nenadoma spomnite v temi, namreč tega, da ste se rodili sami in da boste umrli sami.
Samost je nekaj tako bistvenega za vašo bit, da ni poti, po kateri bi se ji lahko izognili.
Vsako prizadevanje, ki je bilo usmrjeno v izogibanje osamljenosti, je spodletelo, ker to nasprotuje temeljnim zakonom življenja. Ne potrebujete nečesa, v čemer bi lahko pozabili svojo osamljenost, temveč potrebujete zavedanje o svoji samosti, ki pa je resničnost.
In tako lepo jo je izkusiti, občutiti, ker jo to vaša osvobojenost od množice, osvobojenost drugega od drugega. To je naša osvobojenost od strahu pred osamljenostjo. Že sama beseda 'osamljen' vas takoj opomni, da je kakor rana. Nekaj potrebuje, kar bi jo zacelilo. To je vrzel, in to boleča. Z nečim jo je treba zapolniti.
Že sama beseda samost nima istega pomena kakor rana, kakor vrzel, ki jo je treba zapolniti. Samost preprosto pomeni celovitost. Celoviti ste in ni potrebe po komer koli drugem, ki bi vas dopolnjeval.
Torej poskušajte poiskati svoje najbolj notranje središče, kjer ste zmeraj sami, kjer ste sami že od nekdaj. V življenju in smrti, kjer koli pač boste, boste sami. Vendar pa je to izjemno polno, ni prazno. Tako je polno in popolno, in tako prekipeva od vseh življenjskih sokov, od vse lepote in od blagoslova obstoja, da ko boste nekoč okusili svojo samost, ne boste več čutili bolečine v srcu. Namesto nje bo tam novi ritem neskončne sladkosti, miru, radosti, blaženosti.
To ne pomeni, da človek, ki je osredinjen v samosti, popoln v samem sebi, ne more sklepati prijateljstev.
Pravzaprav lahko sklepa prijateljstva le on, kajti zanj to ni več potreba, marveč samo dajanje. Toliko ima, da lahko to deli z drugimi.
Iz Oshove knjige Zlata zrna: sporočila obstoja (založba Primus)
