O črtah dlani, ki so jih uporabljali za določanje karakterja osebe in predvidevanje prihodnjih dogodkov, so pisali že 2000 let pred Kristusom. Zapisi na starodavnem indijskem sanskrtu govorijo o samudrik shastri, sistemu za razlaganje črt na roki.
Najbolj zanimive življenjske izkušnje se nam ponavadi zgodijo takrat, ko jih najmanj pričakujemo. Soparnega večera pred petnajstimi leti, ko sem na Floridi študirala biologijo morja in sanjarila o tem, kako bom, kot Jacques Cousteau, raziskovala oceane sveta, sem med študentsko zabavo pod zvezdami opazila mlajšo žensko, ki je za nekaj dolarjev ponujala branje z dlani. Sedela je za leseno mizo ob steni študentskega doma in pred njo je v vrsti čakalo nekaj študentov.
Iz čiste radovednosti sem se odločila stegniti svoje dlani. Branje je bilo zelo kratko: "Nadarjeni ste za pisanje in vaša kariera bo povezana s tem", mi je rekla. "Zveza, v kateri ste zdaj, se ne bo obnesla. Svojo pravo ljubezen boste našli šele pozneje." Hitro sem pozabila na njene besede, saj se tisto, kar mi je povedala, ni ujemalo s tem, kako sem si takrat predstavljala svoje življenje. Močno sem si želela, da bi zveza, v kateri sem bila, trajala vse življenje. In o karieri na področju biologije morja, preučevanje delfinov in morskih želv sploh ni bilo nobenega dvoma, saj sem zaradi takšne kariere zapustila dom in družino ter se z osemnajstimi leti odpravila 'čez lužo'.
Zgodovina hiromantike
Le nekaj let pozneje se je pokazalo, da je bralka dlani, za katero nisem vedela niti, kako ji je ime, imela prav. Moja kariera je nepričakovano, a povsem naravno odplavala v druge vode in ujela sem se, kako pišem o delfinih in kitih, namesto da bi jih preučevala. Res sem vedno rada pisala in veliko ljudi mi je govorilo, da sem za to nadarjena. Toda jaz sem imela svoje pisanje za nekaj samoumevnega, kot bi bilo hoja ali vožnja kolesa. Vse do trenutka, ko so me življenjske okoliščine porinile v to smer. In tista zveza, za katero sem mislila, da bo trajala vse življenje? Trajala je le pet let in pol. Kmalu po prekinitvi sem srečala moškega, s katerim sem poročena že sedem let.
Le kako je tista bralka dlani uspela predvideti ti dve ključni stvari v mojem življenju? Do takrat sem mislila, da je branje dlani nekaj trivialnega, kot horoskop v dnevnem časopisu, nekaj, kar je namenjeno zabavi množic in česar ni treba jemati preveč resno. A ko so se skrivnostna sporočila v črtah mojih dlani začela uresničevati, sem se začela spraševati o tem. Ali naše dlani res skrivajo informacije o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti? Petnajst let po tem dogodku sem se odločila, da bom končno globlje raziskala, kaj se resnično skriva za to starodavno veščino. Stopila sem v stik z astrologinjo v Zagrebu, ki se ukvarja z branjem z dlani – hiromantiko – ter se dogovorila za obisk, pred najinim srečanjem pa sem začela še sama raziskovati njeno zgodovino.
Aristotel in Hipokrat
Ste se kdaj ujeli med navdušujočim opazovanjem svojih rok, dolžine in oblike prstov, oblike pesti in nohtov, črt na svojih dlaneh? Niste edini. Sodeč po množici rok, naslikanih na stenah prazgodovinskih jam, kot je Altamira v severni Španiji, se zdi, da so bili ljudje navdušeni nad svojimi rokami že v kameni dobi. Z arheološkimi izkopavanji so odkrili roke, izklesane iz kamnov, lesa in slonovine, ter ulitke rok iz različnih kovin. Med vso človeško zgodovino so ljudje roke preučevali, klesali, slikali, pripisovali so jim celilne in magične lastnosti ter jih nosili kot talismane in amulete.
Kot v svoji knjigi Kako beremo usodo z dlani piše dr. Josef Ranald, so o črtah dlani, ki so jih uporabljali za določanje karakterja osebe in predvidevanje prihodnjih dogodkov, pisali že 2000 let pred Kristusom. Zapisi na starodavnem indijskem sanskrtu govorijo o samudrik shastri, sistemu za razlaganje črt na roki. Podobne tekste o branju z dlani so našli v starodavnih vedskih tekstih, ki so osnova hinduistične religije in jih omenjajo tudi v Bibliji.
Sčasoma se je hiromantika razširila v Perzijo in Egipt vse do Turčije in Grčije. Po eni od legend je Aristotel v 4. stoletju pred Kristusom na svojem potovanju po Egiptu odkril knjigo o hiromantiki na oltarju, posvečenem bogu Hermesu. Nad knjigo, napisano z zlatimi črkami, je bil tako navdušen, da jo je poslal Aleksandru Velikemu, ki jo je dal prevesti v latinščino. Po tem so postale skrivnosti hiromantike dostopne evropskim učenjakom, ki so jih začeli goreče preučevati.
V prvem tisočletju po Kristusu je branje z dlani postalo razširjeno povsod po svetu in ga ne uporabljajo le za razumevanje človeškega značaja, temveč tudi za diagnosticiranje bolezni. Grški zdravnik Hipokrat, en od ustanoviteljev moderne medicine, je bil tudi sam vešč hiromantike ter se je med diagnosticiranjem posvečal tudi videzu nohtov. Julij Cezar je verjel, da dovolj pozna hiromantiko, da lahko oceni karakter svojih zaupnikov na podlagi oblike njihovih rok.
Krščanstvo je največ prispevalo k očrnitvi te veščine v Evropi, predvsem zaradi verovanja cerkve, da je hiromantika utemeljena na poganskih verovanjih. Na začetku 4. stoletja po Kristusu je papež obsodil vse tiste, ki se ukvarjajo z branjem z dlani in jim je zagrozil z izključitvijo iz cerkve – v naslednjih tisoč letih je hiromantika postala v Evropi nezaželena in ljudje, ki so se z njo ukvarjali, so to počeli skrivaj. Drugod po svetu, predvsem v arabskih deželah in na Kitajskem, se je hiromantika razvijala naprej, predvsem na področju tradicionalne medicine. Na vzhodu se veščina branja z dlani še danes zelo ceni in profesionalno hiromantiko uporabljajo vsak dan – tako država kot religija na vzhodu sprejemata to veščino kot del kulturološke dediščine in tradicije.