»Vsi smo le obiskovalci v tem času in prostoru. Tukaj smo samo v prehodu. Naš namen je opazovati, učiti se, rasti, ljubiti... Nato se vrnemo domov,« pravijo avstralski staroselci – aboridžini.
Po zakonu karme se po smrti enega fizičnega telesa zopet vrnemo nazaj v drugem, prav tako začasnem telesu. In tako iz življenja v življenje... Dokler se ne naučimo, kar se moramo in dojamemo bistvo. V fizičnem svetu gledamo z očmi, poslušamo z ušesi, okušamo z jezikom, dotikamo se kože... Zaradi poistovetenja s telesom imamo izkustvo sveta, ki je odvisno od zamejitev telesa. Naša izkustva se shranjujejo v umu in naša inteligenca razsoja ter interpretira shranjeno. Vse te zamejitve lahko presežemo. Po naravi smo namreč večni, brezmejni, polni znanja in sreče. Izvorno smo zgrajeni iz čiste ljubezni.
Zaradi iluzorne moči materialne energije in močnega vpliva lažnega ega, večina duš v človeških telesih ni sposobna spoznati in dojeti svoje resnične narave ter takšne ideje zavrnejo ali potisnejo globoko že v otroštvu.
A prav te ljudje so tisti, ki kot otroci gradijo dvorce iz peska in hiše iz kart, ki se podirajo, vse dokler se ne naučijo videti, učiti se, duhovno rasti in brezpogojno ljubiti...
Povzeto po:atma.hr
- Preberite še: Buda odgovarja: Kako naj dajem, če ničesar nimam?