Ko so čez dvajset metrov visoki valovi cunamija ob koncu leta 2004 pustošili na obali otoka Južni Surin na Tajskem in za sabo v trenutku pustili 24 tisoč mrtvih, je dvesto pripadnikov ribiškega plemena Mokeni varno opazovalo dogajanje z najvišjega vrha na otoku.
Celo tisti, ki so bili s svojimi čolni ravno na morju, so – v nasprotju z bližnjimi burmanskimi ribiči – vedeli, da se morajo umakniti v globoko vodo in se držati čim dlje od obale.
Ko so njihovega poglavarja vprašali, kako so vedeli, da se bliža nevarnost, je povedal, da je bilo očitno: en od otrok iz plemena je občutil vrtoglavico; nivo vode v potoku na koncu njihove vasi je nenadoma padel; neki moški je opazil nekaj majhnih sprememb v gibanju valov; opazili so nenavaden nemir in prepire pri manjših sesalcih in blage spremembe v obnašanju rib – k temu je še dodal, da imajo tudi svojo legendo o sedmih valovih, ki se ustno prenaša iz roda v rod, in da so se opazovanja teh subtilnih znakov naučili od svojih starešin. Njegov odgovor na vprašanje, zakaj tudi burmanskim ribičem ni uspelo uiti smrtonosnemu pohodu podivjane vode, pa je bil: "Lovili so lignje. Ničesar niso opazili. Oni ne znajo gledati."
Mokeni, znani tudi kot morski cigani, so nomadi, ki večino leta preživijo v svojih lesenih čolnih, potujoč od otoka do otoka. Le v času monsunskega deževja se z vode umaknejo na kopno. Čoln je njihova edina lastnina – dom in obenem orodje za preživetje. Ker veliko časa preživijo pod vodo, loveč ribe, so razvili neverjetno dober vid – svoje oči so tako rekoč spremenili v kamere, ki tudi v globini štirih metrov ločijo majhne školjke od morskih kumar. Njihov jezik ne pozna besede za čas in za skrb.
Mokeni gledajo drugače – sposobni so videti prostor med stvarmi. Niso ujeti v iluzijo časa, od nekdaj živijo v trenutku – jedo, ko so lačni, spijo, ko so utrujeni. Njihov spomin je uglašen s spominom prednikov; njihov um je miren in brez želja. Povezani so s Celoto, ki jo prepoznavajo v vsakem aspektu življenja – zato Mokeni vidijo bistvo.
Celoto je sposobno videti le čisto srce – to je ključ do globlje modrosti, ki nezmotljivo ve, kako se odzvati v danem trenutku. V nasprotju z Mokeni je večina človeštva žal podobna utopljenim burmanskim ribičem – ločena od Celote je svoj življenjski smisel našla v nenehnem prizadevanju za 'imeti' in pozabila, kako lepo in edino zares pomembno je 'biti'.
Vesna Fister
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj