Sprehodite se skozi vrt tišine

Za vse, ki živimo v hrupnih mestih, se tišina lahko zdi nedosegljiva. Toda prav vsak si v lastnem okolju lahko privošči vikend umika v tišino in tako bolje spozna sebe.

11. 4. 2013

Vse ustvarjanje nastaja v temi in tišini. Znanstveniki pravijo, da je vesolje nastalo z velikim pokom, ki je bil hrupen in svetel ter se je po tem vesolje razširjalo naprej. Pred tem je bilo gotovo zelo tiho in temno.

Večina ljudi o tem ne premišljuje kaj dosti – tudi po mojem umu se niso vrtela vprašanja o nastanku vsega, čeprav me včasih moti, da preveč govorim, ali da mi kdo vsiljuje svoje besede, mnenja, ko se ne želim (več) pogovarjati z njim.

Potem sem dobila v roke zanimiv članek dekleta, ki je odšlo na delavnico tišine. Članek sem z užitkom prebrala in čeprav je od takrat minilo vsaj dve leti, se še velikokrat spomnim nanj. Kako bi sama zdržala v tišini in meditaciji 10 dni? Ob množici ljudi, a brez komunikacije, tudi s pogledom v oči ne? Morda bom enkrat zbrala pogum in poskusila.

Vikend tišine

A, kot predlaga Sensin strokovnjak Ivan Palijan, ki je prav tako obiskal nekaj delavnic tišine – z njo lahko poskusimo tudi čisto sami. Morda sprva za en dan (ali pa eno uro, če menimo, da težko zdržimo brez pogovorov, telefona, računalnika, televizije, knjig, revij), potem za en vikend. Hrano si nabavimo vnaprej, najbližjim povemo, da smo se odločili za vikend tišine, izklopimo vse elektronske naprave in poskusimo.

Moj notranji glas

Sprašujem se, kaj bo ob takem poskusu porekel moj notranji glas. Bo blebetal kot nor, se bo sploh umiril? Mislim, da bo v taki paniki, da si ne bo vzel časa niti za dihanje. In prav zato upam, da bo potem enkrat samo 'padel dol' in da bom občutila popolno praznino in popolno polnost hkrati, da bo to to. Ko bom slišala vse in ničesar. Ko bom povedala vse in nič. Ko bo vse preprosto, tako kot je, in tako bo vse v redu.

Vse to sem že doživela

A srce mi tiktaka, da mi je že uspelo. Seveda! V trenutkih, ko sem sprejela vse, nisem potrebovala ne tišine ne hrupa – vse je bilo popolno, polno ljubezni. Rada bi se naučila večkrat stopiti v ta trenutek (do zdaj se mi je vedno zgodil nepričakovano), se naučila biti vselej prisotna in če mi bo k temu (čeprav že zdaj vem, da bo pot posuta s trni) pomagal vikend tišine, ga je vredno poskusiti. Kakor koli, vem, da bo pot strma, vijugasta in naporna, a hkrati vem, da mi bo veliko povedala o meni.

Ivan Palijan, priredila Petra Arula