TRAVME in RANE so sestavni del življenja

Zdaj, ko smo odrasli, smo dovolj močni za to, in ko bomo spet začutili te boleče izkušnje, se bo ranljivost spremenila v rahločutnost, mi pa bomo lahko razširili krila, pripravljeni na nov vzlet.

Travma, ranjenost, šok in razočaranje so sestavni del življenja.

Travmatičen je že sam prihod na svet. Prvi vdih je bil boleč. Pljuča so se prvič razširila, popkovino so prerezali, začutili smo težo gravitacije, zajokali smo. Ob rojstvu ni junaka, ki ne bi jokal. Vsi jokamo. Natančneje, kričimo.

Med odraščanjem vsak doživi svoj delež (majhnih ali večjih) razočaranj. Vsakokrat, ko starši niso povsem zadovoljili naših potreb in želja, smo se morali soočiti s tem, da moramo kdaj kaj narediti sami in da ne bomo vedno dobili tistega, kar si bomo zaželeli. Čeprav so neprijetna, so ta razočaranja dolgoročno gledano pomembna in pozitivna, saj se, kadar se ne moremo opreti na druge, naučimo opreti nase.

Nepripravljeni na življenje

Tisti, ki so odraščali v razmerah ‘optimalnih’ ali t. i. nežnih razočaranj, so se tega, kako se opreti nase, lahko učili postopoma in poglobljeno, kar je za razvoj stabilne strukture osebnosti zelo pomembno. Težava je v tem, da mnogi teh razočaranj niso doživljali postopoma, temveč naenkrat. Seveda ni nujno, da so nas razočarali starši, lahko je bil to svet. Izguba staršev, bolezen, telesni napad, vojna, spolna zloraba … vse to so situacije, šokantne tako za otroke kot za odrasle, pri čemer je otrok na takšne izkušnje veliko slabše pripravljen in zato tudi veliko bolj ranljiv.

Velika razočaranja

Šok je nekaj, kar povzroči, da sebe ne moremo povezati s položajem, v katerem smo se znašli, to je rušenje komunikacijskega mostu med nami in svetom. V stanju šoka otrok (tako kot odrasla oseba) ne čuti ničesar, a ne zato, ker občutkov ne bi bilo, temveč zato, ker jih je preveč. Šok je stanje, ko čustva prekipijo. Biti v šoku pomeni biti iz sebe. Zakaj? Zaradi zaščite.

Če ne doživljamo sebe, ne doživljamo niti bolečine

Gordana je imela šestnajst let, ko je, skupaj z očetom in še z desetimi someščani s hriba opazovala, kako letala bombardirajo njeno rojstno mesto. To je bilo leta 1992, v času vojne na Hrvaškem. Pobeg iz napadenega mesta je bil organiziran v zadnjem trenutku. Gordana je opazovala mesto v plamenih in razmišljala o svojih ploščah, o dnevniku in o plakatih, nalepljenih po stenah njene sobe. Ni bila žalostna in ni je bilo strah. Njen svet je izginjal, ona pa ni čutila ničesar. Gledala je mesto v plamenih in si grizla nohte. Tega ni počela nikoli prej, a po tistem si jih je grizla še nadaljnjih deset let. Tako kot se je Gordana zamotila z grizenjem nohtov, se je Tatjana, ko je pri šestih letih izvedela, da sta bila njena starša udeležena v avtomobilski nesreči, zastrmela v deževnika. Njena mama je preživela brez poškodb, oče pa ji je umrl. Ko se Tatjana spominja trenutka, ko je izvedela, da je izgubila očeta, se ne spominja drugega kot deževnika, ki počasi vijuga po blatu. Njena zavest je morala nekam pobegniti.

Gordana in Tatjana sta se z nečim zamotili (z grizenjem nohtov, opazovanjem deževnika), ker se s položajema nista zmogli soočiti. Umaknili sta se iz nevarne, grozljive resničnosti, pobegnili sta v delček stvarnosti, in tako ustvarili občutek varnosti... 

Posledic travm se običajno ne zavedamo, a vredno je pogledati, kaj vse v življenju počnemo in zakaj. Kaj tli v ozadju še nerazrešenega in bolečega?

Tomica Šćavina

• Poglejte si še: MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?

 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj