Priznajmo si, kako zelo smo potrebni podpore. Šele takrat bomo lahko samostojni.
Večina ljudi razume neodvisnost kot stanje, v katerem računamo samo nase. To sporočilo drugim govori nekako takole:« Niste potrebni. Ni treba, da mi kaj odkrijete, ponudite ali se ukvarjate z menoj. Vse bistveno zmorem brez vas.«
Ta oblika neodvisnosti je osamljena in vzvišena.
Obstaja pa tudi srčna, topla in odprta neodvisnost. Ta govori malo drugače. »Računam predvsem nase, a hvaležno sprejemam vaše ideje, občutke, zanimanje zame. To me bogati, hrani in krepi. Hvala vam za vse, kar mi boste hoteli podariti. Neprecenljivo je.«
Za plodnejše življenje je dovolj droben premik, ki bistveno spremeni naše doživljanje sebe v svetu, prikliče podporo in pomnoži svetlobo, v kateri sijemo. Vsa naša moč lahko zasije, ker so drugi nastavili svoja ogledala in zdaj se veličastno odbija na vse strani.
Priznajmo si, da smo bitja, ki živijo od vključenosti. Iskati, prejemati in uživati podporo soljudi ni sramotno, je čudovito.
V tem je mala skrivnost samostojnosti: podporo iščemo zato, da bi lahko bili bolj samostojni. Samostojnosti pa si želimo zato, da lahko uživamo podporo brez odvisnosti in tesnobe.
Samostojnost in podpora sta dva prekata našega srca: tisti, ki prejema, in tisti, ki oddaja.
Samo v tej dvojini se pretaka živa moč, iz katere lahko ljubimo.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
