Sreča je, da izkusimo pravi smisel našega obstoja

Ali sploh še vemo, kaj pomeni beseda sreča?

Sreča je, da izkusimo pravi smisel našega obstoja (foto: pexels) pexels
29. 4. 2021

Zapisi kognitivne vedenjske psihologinje Jennifer Guttman, ki je v svojih 20ih letih delovanja pri svojih klientih opazila, da jih je več kot 80 odstotkov trpelo, kajti niso se čutili dovolj uspešne pri doseganju vsesplošne sreče, prisotne v njihovih življenjih. Ta patološka potreba po zasledovanju sreče je priznana s strani filozofov, znanstvenikov ter psihologov ter zapisana in opisana v raznih knjigah, znanstvenih razpravah in člankih kot nekaj, kar moramo pridobiti. Toda, ali je tako tudi v resnici?

Večino svojega življenja lovimo svojo srečo. Tisto nekaj, kar menimo, da nam bo prineslo srečno počutje in nasmeh na obraz. In potem bomo lahko mirno nadaljevali svoje zemeljsko bivanje. Toda, ko se poglobimo v zadevo, vidimo, da se kulturno standardna definicija sreče ne sklada nujno z vsemi ugotovitvami o sreči, ki smo jih tekom življenja prebirali v knjigah.

Psihološko in filozofsko zasledovanje sreče se je pričelo na Kitajskem, Indiji ter Grčiji že približno 2500 let v preteklost, s pojavom Konfucija, Bude, Sokrata in Aristotela.

Buda je bil prepričan, da je srednja pot – tista zmerna med ekstremoma pretirane popustljivosti do sebe ter kaznovanjem – prava pot, ki vodi k sreči. Verjel je, da sreča prebiva v mirnem umu in govoril o tem, da je ne najdemo v izobilju, temveč v ravnodušnosti (ko nam ni mar za izobilje).

Tudi Sokrat je govoril o sreči kot o nečem, kar je odvisno od notranjega spokoja in tako nezaznamovano od zunanjih okoliščin.

Podobno je verjel Aristotel, ki je trdil, da srečo dosežemo v povprečju, torej v stanju sredine med presežki. Verjel je tudi, da če želimo doseči stanje sreče, da ni dovolj, če samo govorimo o tem ali nameravamo to storiti – k temu je treba aktivno pristopiti.  

Če dobro pogledamo, lahko najdemo izredne podobnosti teh zgodnjih mislecev s sodobnimi znanostmi o sreči. Znan psiholog moderne dobe, Abraham Moslow, je o sreči spregovoril kot o t.i. »hierarhiji potreb«, ki vsebuje procese, kot so samo-realizacija in proces uresničevanja posameznikovih resničnih potencialov. Medtem, ko je Martin Seligman, kateremu pripisujejo mesto očeta pozitivne psihologije, označil pojme, kot so znanje, zmernost in transcendenca kot nujnosti za srečo. Pojma »pristne sreče« ni označil kot stanja popolne odsotnosti nesreče in nenehne svetlobe in dobrega občutka temveč prej kot oznako za vsesplošno življenjsko zadovoljstvo. Tudi t.i. Dr. Srečko, psiholog Even Ed Diener, katerega raziskave so sprožile nekaj kritik, nas opozori, da je zelo pomembno postaviti si realistična pričakovanja, kadar se gre za doseganje sreče. Prav tako verjame, da sreča ne pomeni nujno, da se čutimo srečne temveč, da izkusimo pravi smisel našega obstoja.

Torej, kdaj je pravzaprav nastala zmeda pri sami definiciji sreče? Razni intelektualci, psihologi, sociologi, ki so raziskovali srečo, so se pri tem upirali na samo definicijo besede, ki naj bi pomenila: občutiti ali izkazati zadovoljstvo ali užitek. Ko pogledamo definicijo užitka, je opisan kot srečno zadovoljstvo, kar se lahko izkaže kot ločeno stanje in povzroči napetost, kadar avtorji prepoznavajo namen sreče oz. občutja sreče. Da so stvari še bolj zapletene, sinonimi za besedo srečo v slovarjih so v najrazličnejših oblikah, toda vse imajo korenine v besedi – zadovoljstvo. Sinonimi so besede, kot: vesel, brezskrben, žareč, nasmejan, vedrega duha, dobre volje, pretočen, sijoč.

Zame zadovoljstvo pomeni, da sem sproščena in v premirju s svojim telesom, umom in dano situacijo. Je občutek izpopolnjenosti, ko si naredil nekaj, kar si želel ali si v samem procesu doseganja le-tega; je užitek, ki pride zaradi uresničitve naših želja in lastnih pričakovanj.

Psihologinja nadaljuje: »Menim, da moramo prestati loviti neulovljivo predstavo o sreči, ki pravzaprav nikoli ni bila prava definicija zadovoljstva in srečnega počutja, kakorkoli. Raje se borimo za to, kar je v resnici dosegljivo. Zadovoljstvo je dosegljivo, užitek je dosegljiv. In glede tega se strinjajo vsi ugledni filozofi, znanstveniki in psihologi. Da, seveda se bomo še zmeraj počutili vesele, radostne, srečne – toda ti trenutki bodo toliko mogočnejši, ko bomo sprejeli lepoto sredine, prostor, kjer se počutimo le v redu. Nedolgo nazaj sem občutila ekstatično srečo, ko je ena mojih klientk, ki je v preteklosti imela težave z doseganjem občutja sreče, sporočila, da je postala odzivna na idejo iskanja zadovoljstva in ne sreče. Umirjeno je navedla dejstvo, da se končno počuti sposobno upravljati svoje življenje brez terapije. Ni dejala, da je »srečna«, ampak, da se »počuti dobro«. Da je OK.«

Nina Kirbiš