Sreča ni večen občutek ugodja

Že Aristotel je postavil srečo kot najvišji ideal človekove eksistence. Torej vse, kar počnemo v življenju, počnemo z namenom, da bi postali srečni. Seveda ima beseda sreča danes popolnoma drug pomen kot ga je imela v antični Grčiji. 

15. 10. 2015

Če je bila sreča za Aristotela udejstvovanje duše v skladu z vrlino, torej da vsako stvar, ki jo počnemo, počnemo karseda dobro, pa danes sreča pomeni nek hedonistični ideal, občutek ugodja, ki naj bi trajal do konca življenja.

Sreča ni večen občutek ugodja

Naj že tu povem, da  takšne oblike sreče človek ne more nikoli doseči. Kljub temu veliko ljudi sanjari o nekem obljudenem času v prihodnosti, kjer bodo trenutki sreče in evforije, ki so jih v življenju že doživeli za (pre)kratek čas, postali stalnica in nekaj vsakdanjega. Pravzaprav celotna družba trpi za to zablodo in iluzijo. Na tej zablodi pravzaprav temelji celoten sistem. Le če človek zares verjame, da mu lahko neka stvar/objekt prinese v življenje srečo, bo pripravljen kupiti stvari, ki jih pravzaprav ne potrebuje.

Družba nas uči, da je sreča nekaj dobrega in vsekakor bi se tudi sam strinjal s to trditvijo, vendar nas družba uči, da je sreča nekje zunaj nas, da se moramo do nje še dokopati. Poznate dobro znani pregovor, da sreče ne moremo kupiti? Prav tako se ob srečo tudi nikoli ne boste spotaknili. Sreča ni nekaj zunaj nas, je pogled na svet ali še bolj natančno, sreča je vpogled v naš notranji svet.

Sreča ni v zunanjih okoliščinah

Obstaja še en problem, ki ga ima družba, ki je obsedena s hedonističnim idealom sreče. Ker ta ideal nikoli ne more biti dosežen za stalno, večina ljudi veš čas živi izven tega ideala. Poti, ki jih ljudje iščejo, da bi dosegli to obliko sreče, pogosto peljejo do globoke nezadovoljnosti in frustracije. Ljudje se trudijo ustvariti zunanje pogoje, za katere verjamejo, da jih bodo osrečili. Vendar niso zunanje okoliščine tiste, ki naredijo nekoga srečnega ali nesrečnega, občutek sreče ustvari um sam. To je tudi razlog zakaj smo lahko nesrečni kljub temu, da imamo vse, denar, moč, zdravje itd. in zakaj velja tudi obratno.

Sreča ne obstaja v nobenem zunanjem objektu, nikoli se ne bo zgodilo, da boste šli v trgovino in našli neko stvar, ki vas bo osrečila (vsaj ne za stalno), prav tako ne obstaja na svetu noben človek, ki je to sposoben storiti namesto vas. Ne obstajajo princi na belih konjih in princese v stolpih, ki bodo prišli v vaše življenje in vse postavili na svoje mesto. Takšen ideal sreče je treba opustiti za voljo lastne sreče.

Sreča ni odsotnost nesreče

Obstaja še en mit o sreči, ki ga oglaševalci še najraje izrabljajo. Sreča je odsotnost vseh stvari, ki nas onesrečujejo. Torej po tej predpostavki, če odstranimo iz svojega življenja vse občutke kot so strah, jeza, dvom, zaskrbljenost, nezadovoljstvo, dolgčas, žalost, sramota,  krivda, nezadovoljstvo, razdraženost, sovraštvo, ljubosumje in lahko bi še dolgo naštevali, potem bomo končno srečni oz. tako nas vsaj poizkuša prepričati svet.

Vendar pa sreča ni odsotnost negativnih čustev. Vsako čustvo, ki ga imamo, nam nekaj sporoča. Če je to čustvo negativno, bi mu morali še toliko bolj prisluhniti. V iskanju hedonistične sreče bežimo pred temi negativnimi emocijami, pa čeprav je sporočilo vsakega čustva, tudi negativnega, na koncu namenjeno le temu, da nam pomaga na poti do sreče. Človek je čustveno bitje in, čeprav še tako hitro in dobro tečemo pred negativnimi čustvi, nas bodo vedno dohitela. Hitreje kot smo tekli, večji bo plaz teh negativnih emocij. Ali ne bi bilo bolje, da se s temi čustvi soočimo pod lastnimi pogoji, ne takrat, ko smo preveč utrujeni, da bi še tekli?

Kaj sreča je?

Torej ugotovili smo, kaj sreča ni; sreča ni občutek ugodja, ki se nikoli ne konča, sreča ni neka zunanja okoliščina, nek objekt ali pa oseba, sreča prav tako ni odsotnost negativnih čustev in občutkov. Morda je Aristotel pred več kot 2000 leti bolje vedel, kaj je to sreča, kot vemo danes. Na tem mestu ne bom navajal, kaj sreča je. Naj bo za zdaj dovolj, da je sreča tu, zdaj, v tem trenutku, ne v prihodnosti, ne v preteklosti, ampak v tem večnem trenutku, ki mu pravimo zdaj. Sreča je le posebna perspektiva pogleda na svet.

Marko Preston, www.artelis.si