Preveč se zadržujemo z žalostjo, ko nas obišče...
Naučili smo se, da žalost bolj spoštujemo kot veselje, nesrečo bolj kot srečo.
Nesreča nikoli ne počiva, tako verjamemo.
Pa ne le to, verjamemo tudi v njeno trajanje.
V trenutku žalosti takoj začnemo verjeti v njeno moč. Ima pač to sposobnost, da nas prepriča v svojo pomembnost.
Preveč se zadržujemo z žalostjo, ko nas obišče.
V tem je neka vera v magično moč nesreče, da se zadržuje v naši bližini, v njeno sposobnost, da se razleze na vse ure dneva in osvoji naš prostor. Kar nekam vdano se umikamo in ji dajemo prednost. Pripisujemo ji avtoriteto in resnico, ki je v resnici nima.
Če se dan začne z mislijo, ki je boleča, nikjer ni rečeno, da je to zdaj napoved prihajajočega časa.
Že naslednjo uro lahko srečam koga, ki v meni sproži čisto drugačen občutek.
A če vzamem pod roko črno misel, ki me je zjutraj obiskala, in če jo vlačim cel dan s seboj kot neljubega gosta ... preživim svoj čas z vsiljivcem, ki si je vzel cel dan, pa je bila povabljen le na zajtrk.
Zato se s svojo žalostjo lahko družimo, a ne po pravilih, ki jih narekuje ona.
Nima namreč nobenega občutka za mero, precenjuje svojo pomembnost in ni sposobna dialoga.
Ko se povabi na obisk, jo lahko vljudno sprejmemo, ker bo povedala kaj zanimivega in novega, kar velja upoštevati. Toda ker nima občutka za čas, ker ne upošteva svoje minljivosti in ker ne verjame v naše sposobnosti, jo je bolje kmalu odsloviti. Vedno spet bo užaljena, ker vidi samo sebe in ji nikoli ni dovolj pozornosti, zato ne bo hotela oditi. A po prvem stavku se začne ponavljati in potem je sposobna premlevati vedno isto zadevo ure in ure ...
zato nikoli ne smemo pozabiti, kako je nenasitna in oblastna.
Sreča nikoli ne počiva. Pogosto in nenapovedano potrka na vrata, a ne more v hišo, če tam sedi vedno isti gost, ki si mu ne upamo pokazati vrat.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
