Starši otrok se že povezujejo in doma ustvarjajo nove načine izobraževanja svojih otrok. Pravijo: "Zunanji svet nas ne prizadane preveč, saj imamo sedaj svojega."
Naj bo moja zgodba prva pozitivna. Lani ob tem času sem živčno vsakič hodila v šolo, pisala in oddajala maile, se pogovarjala z ravnateljico, s starši sošolcev... Prišla nisem nikamor, samo žalost me je zagrabila. Tako močna žalost, da sem začela delati na tem, da kljub odločbi, ki jo ima sin, prevzamem vso odgovornost nase in ga šolam na domu. Poklicala sem njegovo svetovalko za disleksijo, ki me je podprla, v šoli pa so dejali, da bo za naju pretežko. Nič me ni ustavilo.
Otrok je že nekaj mesecev sedel v zadnji klopi z dvema prijateljicama brez mask, kot da bi bili oni kužni. Starši teh treh otrok smo se povezali in danes se vsi šolamo od doma, vsak na svoj način. Brez torture sistema, na svoj način, kar nas zanima in kakor nam paše. Seveda ob programu, kjer bo maja nastopilo 9 izpitov.
Nič ni pretežko za nas, saj smo mirni, med seboj se povezujemo, redno telovadimo, rišemo, si pomagamo, odhajamo na skupne vikende. Ustvarili smo si nov svet.
Svet, kjer je otrok zaščiten, vesel, priljubljen, kjer se prepoteni fantje po uspehih na boksu objamejo in veselo poškilijo po dekletih, ki so postale že prave dame.
Seme, ki smo ga pred letom vrgle pogumne mame je vzkalilo. Nismo same, ni bilo lahko, a danes smo mirne, zunanji svet nas ne prizadane preveč, saj imamo svojega.
Ustvarite si ga še vi, da skupno skreiramo boljši svet. Za to je potrebno premagati strah in poiskati pogum. Le tako se bo lahko ohranil naš rod.
Darja Erhatič
- Preberite si še: Po turbolencah bo preživelo samo tisto, kar je resnično
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
