Slavni ruski psiholog Mihail Labkovski svetuje, kako ravnati, kadar svojim staršem kaj zamerimo – da ne bi v sebi dolgo nosili boleče zagrenjenosti.
Težko je najti človeka, ki vsaj nekaj ne bi zameril svojim staršem. To je povsem običajno, saj nihče ni idealen starš in vsi delamo napake. Nekdo je pogrešal nežnost, drugi vključenost, tretji nikakor ne more pozabiti določenih besed ali dejanj. Vendar psiholog Labkovski opozarja: pomembno je, da se naučimo soočiti z zamero in ne dovolimo, da nam popolnoma zagreni življenje.
Zakaj zamera škoduje predvsem vam
"Zamera je uničevalna. Mnogi jo v sebi kopičijo leta in se je nočejo znebiti. Mislijo, da bi s tem izdali sami sebe – da bi s 'pozabo' zanikali svojo bolečino. Toda takšna jeza jih sčasoma požre in ohranja v nesreči," pravi Labkovski.
Živeti z ogorčenostjo – še posebej do lastnih staršev – pomeni živeti z neprekinjeno notranjo bolečino. To je zavestno odrekanje samospoštovanju in ljubezni do samega sebe. Če ne sprejmemo svojih staršev (ne glede na to, kako grozni so bili), pravzaprav zavračamo del sebe, saj smo z njimi povezani tudi gensko.
"Zavedajte se, da je osvoboditev od ogorčenosti pomembna naloga – četudi ni lahka. Postavite si jo kot cilj. Sicer boste trpeli sami zaradi sebe. Zamera vas oropa sreče," opozarja Labkovski.
Ni moglo biti drugače
Vaši starši so prav tako nekoč bili otroci – in morda so odrasli v okolju, kjer so bili izpostavljeni nasilju, zanemarjanju ali čustvenem hladu. Morda so nosili s sabo neozdravljene travme, ki so se kasneje pokazale v njihovem vedenju do vas. Po Labkovskem so najpogostejše zgodbe tiste, kjer so starši kričali, uporabljali zaničevalen ton ali čustveno manipulacijo – a pogosto se izkaže, da so bili tudi sami v otroštvu žrtve prav take zlorabe ali nasilja.
"To jih seveda ne opravičuje – a pomaga razumeti, zakaj niso znali ravnati drugače. Bili so poškodovani ljudje, ki niso imeli dostopa do drugačnih vzorcev vedenja," pravi Labkovski.
Ljubijo vas – po svoje
Nihče ne zna ljubiti točno tako, kot si želimo. Nekateri starši so si prizadevali biti prijatelji svojim otrokom, a so zanemarili njihove osnovne potrebe. Drugi so bili hladni, a so poskrbeli, da ni manjkalo hrane, toplote, zdravniške oskrbe.
"Če ste danes živi, to pomeni, da so vas vaši starši – na svoj način – imeli radi. Vstajali so ponoči, ko ste jokali, tekli k vam, ko ste padli, skrbeli za vas, kolikor so zmogli. A poleg tega so – in ostajajo – ljudje s svojimi značaji in omejitvami," pravi Labkovski.
Niste več otrok
Idealni starši ne obstajajo. Toda mnogi odrasli ostanejo ujeti v infantilno pričakovanje – da bi morali njihovi starši postati "popolni". In se vedno znova razočarajo, ker ti tega preprosto ne zmorejo.
"Prerastite svoje starše," svetuje Labkovski. "Odrasla oseba razume, da sta mama in oče samo človeka – s težavami, ranami in mejami. Ne primerjajte jih z idealiziranimi podobami drugih družin. Vsakdo ima svojo družinsko zgodbo, ki je ni mogoče prepisati ali popraviti."
Naučite se postaviti meje
Zrel odnos s starši pomeni, da jih znate sprejeti – in hkrati zaščititi sebe. Če vas še vedno zbadljivo komentirajo, zmanjšujejo vaše dosežke ali vas ranijo z besedami, jim povejte, da tega ne boste več poslušali. Ustvarite razumen prostor, kjer lahko z njimi komunicirate tako, da ne izgubljate sebe.
"Postaviti mejo ni napad – je dejanje ljubezni do sebe," zaključuje Labkovski.
Vir: sensa.mondo.rs
