Jeza sama po sebi ni problematična. Je čustvo, ki opozarja, da je bila prestopljena meja, da nekaj ni v redu ali da potrebujemo spremembo.
Težava nastane takrat, ko jezo potlačimo ali pa jo izrazimo na način, ki rani druge in poglablja konflikt. Zdravo izražanje jeze ne pomeni kričanja ali obtoževanja, temveč jasnost, odgovornost in stik s sabo.
Primeri, kako jezo izraziti spoštljivo, a hkrati odločno.
1. "Jezen/jezna sem, ker se v tej situaciji počutim spregledano."
Ta stavek neposredno poimenuje čustvo in ga poveže z lastnim doživljanjem, ne z napadom na drugo osebo. Namesto očitka izraža notranje stanje in odpira prostor za pogovor ter zmanjšuje možnosti obrambe na drugi strani.
2. "To, kar se je zgodilo, me je prizadelo in o tem moram govoriti."
Zdrava jeza ni dramatična, vsebuje pa jasno poimenovanje bolečine. S tem stavkom jasno poveste, da je situacija pomembna in da je ne želite pomesti pod preprogo.
3. "Naj se to v prihodnje ne ponovi."
Jeza pogosto kaže na potrebo po meji in prav ta stavek jo izrazi mirno in konkretno z jasno zahtevo po spremembi.
4. "Zdaj sem preveč vznemirjen/a, da bi se pogovarjal konstruktivno. Vrniva se k temu kasneje."
Zdravo izražanje jeze vključuje tudi sposobnost, da se ustavite. Prepoznati lastno čustveno preplavljenost in jo jasno ubesediti je znak čustvene zrelosti.
5. "Jeza mi sporoča, da sem šel/šla čez svojo mejo."
Ta stavek kaže stik s sabo in razumevanje funkcije jeze. Ko ne iščemo krivca, temveč smisel, se lahko pogovor umiri in se usmeri k rešitvam.
Ko jeza ni uporabljena kot orožje, ampak kot informacija, postane most do jasnejših meja, večjega spoštovanja in večje bližine v odnosih. Jeza, ki je slišana in razumljena, se pogosto umiri sama od sebe. Jeza, ki je potlačena ali napadena, pa se skoraj vedno vrne – močnejša in bolj destruktivna.
