Kar čutite, ni nekaj, kar lahko prezrete. Občutki v vas ne bodo izginili zato, ker ste se pač odločili, da jih boste zatrli ali ignorirali.
Ste bili eden tistih otrok, ki so jih hvalili, ker so “pridni”? Ste se potem na vse pretege trudili dokazati pridnost tako, da ste se vedno strinjali s starši, učitelji ali drugimi sorodniki? Tudi če je bilo včasih težko, ste se naučili, da se ne smete pritoževati in da morate vse mirno prenašati? Zdaj, ko ste odrasli, še vedno mislite, da morate ugajati drugim? Se nenehno trudite, da ne bi drugih vznemirjali ali da bi jim ne bi bili v breme?
Srečujem veliko uslužnih ljudi, ki so zaradi težavnih človeških odnosov depresivni, doživljajo napade panike ali imajo druge čustvene motnje. Takšni ljudje so ponavadi rahločutni, vljudni in skrbni do drugih. To so požrtvovalni ljudje, ki so jim po navadi želje drugih pomembnejše od lastnih. Spraševal sem se, zakaj ti dobri ljudje pogosto duševno in čustveno trpijo.
Tudi sam sem bil kot otrok zaprt vase in ubogljiv, zato so me pogosto hvalili, da sem "priden". Priden sin, ki staršem ne povzroča težav, priden učenec, ki posluša učitelje - vse to mi je dalo vedeti, da je dobro biti priden. Na fakulteti pa sem dobil občutek, da samo pridnost ne bo dovolj. V skupini s študenti, ki so bili pametnejši od mene in so imeli močnejšo osebnost, sem spoznal, da so naloge, ki se jim je vsak poskušal izogniti, vedno doletele mene. Še naprej sem si dopovedoval, da je dobro biti priden, sčasoma pa mi je to začelo povzročati kar precej stresa. Ko sem se pogovarjal z nekim starejšim prijateljem, ki je bil na enakem programu, in iu iskreno povedal svoje težave, mi je svetoval: "Najprej bodi dober do sebe, potem do drugih".
Bilo je, kot bi me zadela strela. Do takrat me je vedno skrbelo samo, kaj si bodo drugi mislili o meni. Pravzaprav niti enkrat nisem pomislil na to, da bi poskrbel zase ali se imel rad.
Ko pravimo da je nekdo "priden", pogosto mislimo, da se podreja volji drugih in se ne postavlja zase. Z drugimi besedami, prav ljudem, ko so dobri pri zatiranju svojih lastnih želja, ker bolj cenijo želje drugih, pogosto pravimo, da so pridni ali uslužni. Če me kdo vedno posluša in upošteva moj nasvet, bom imel to osebo seveda rad in jo bom imel za dobrega človeka. Zdi se, da z besedo “dober” včasih označujemo osebo, ki preveč misli na drugi, da bi bila sposobna izraziti lastno voljo.
Čeprav to ni vedno pravilo, pa v našem odnosu do tistega, ki nas je vzgajali kot otroka, opazimo poseben vzorec. Številni, ki so skromni in pozabljajo nase, so odraščali ob dominantnem očetu ali ukazovalni mami. Ali pa so bili srednji otrok, ki je bil od staršev deležen razmeroma malo pozornosti, zato si je zelo želel, da bi dobil priznanje staršev s tem, da jih v vsem uboga. Včasih je odnos med starši skrhan ali pa je nezdrava družinska dinamika, zato nekateri otroci prevzamejo odgovornost za to, da so starši zadovoljni in sicer z uslužnostjo.
A s tem, ko se podrejamo zahtevam drugih, nenamerno zanemarjamo lastne želje in potrebe. Če se kot otrok niste zmenili za svoja čustva, ste jih tlačili ali se jih niste imeli za pomembna, kot odrasli ne boste sposobni ugotoviti, kaj hočete početi ali kakšni ste kot oseba. Ko srečate koga, ki vam dela krivico ali vam greni življenje, ne veste, kako ustrezno izraziti svoja čustva, zato se bo jeza, ki bi morala biti usmerjena vanj, usmerjena v vas. “Zakaj sem takšen tepec, da ne morem ustrezno izraziti svojih čustev in še odkrit ne morem biti?”
Prosim vas, zapomnite si: kar čutite, ni nekaj, kar lahko prezrete. Občutki v vas ne bodo izginili zato, ker ste se pač odločili, da jih boste zatrli ali ignorirali. Veliko psiholoških težav se pojavi zato, ker zatiranje preide v navado in se energija potlačenih čustev ne more zdravo izraziti. Stoječa voda postane smrdljiva in strupena in enako velja tudi za vaša čustva.
Vendar ni prepozno. Preden boste nadaljevali s prilagajanjem drugim, vas prosim, da poslušate notranji glas, ki vam govori, kaj v resnici hočete. Tudi če čutite pritisk zaradi nenehnih zahtev ali če v resnici česa ne želite narediti, ne poskušajte tega narediti na silo, saj se boste tako izčrpali, da izzivom ne boste več kos. Raje poskusite drugim dopovedati, kaj čutite, tako da to ubesedite. Naj vas ne skrbi, da vas druga oseba ne bo marala, če boste poskusili izraziti kaj čutite, in da bo zato vajin odnos napet. Če bi druga oseba vedela, kako se zares počutite, verjetno do vas ne bi imela določenih zahtev.
Celo ko vsi rečejo, "mi smo za kavo", je v redu, da si vi želite in izrazite "raje bi čaj". Mislimo, da je dobro biti dober do drugih, ne pozabite pa, da morate biti najprej dobri do sebe.
Naučite se izražati svoja občutja, ne da bi vas bilo tega groza. To je življenjska spretnost, ki je prav tako pomembna kot branje. Brez nje boste vse bolj nezadovoljni, pojavila se bodo nesoglasja in odnosi lahko postanejo tako napeti, da lahko izbruhnejo hudi konflikti.
Ni sebično, če najprej poskrbite zase - tudi na letalu vam povedo, da morate dihalno masko najprej nadeti sebi, šele potem otroku. Samo če ste sami srečni, lahko osrečujete ljudi okoli sebe.
Tekst: Haemin Sunim, Ljubezen do nepopolnih stvari (Učila)
- Preberite si še: Za empate, tiste, ki čutite globoko...
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
