Stella in drevo modrosti

25. 6. 2012
Deli
Stella in drevo modrosti (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Ko se znajdemo v vrtincu želja drugih, pozabimo na najbolj pomembno osebo - sebe. Preprosto zato, ker nas plaši občutek, da ne bomo ljubljeni. A zavedati se moramo svojih občutij in potreb, jih izraziti iskreno ... ker potem bomo lažje z razumevanjem izpolnili svoja pričakovanja na čustvenem področju in pričakovanja drugih.

Vsakič, ko se je Stella počutila, da je svet ne razume, se je zatekla v gozd. Hodila je toliko časa, dokler ni prišla do manjše jase. Na sredi je stalo veliko mogočno drevo na gosto posejano z listi, katerih barva je mejila že na turkizno.

Kot vsakič se je tudi tokrat usedla pod njegovo krošnjo in se s hrbtom naslonila na močno deblo. V mislih se ji je pojavljalo vprašanje, vedno isto, znova in znova. Kako si je želela izvedeti odgovor.

Iznenada vstane in samodejno iztegne roko, da lahko odtrga enega od sijočih mladih listov. Nato se počasi spet usede nazaj na prejšnje mesto, se nasloni na drevo, zamiži in kot bi to počela že neštetokrat, odpne jopico in položi odtrgan list drevesa na golo kožo svojih prsi.

Nežno jo prežame občutek toplote, občutek, ki ga je nekoč mogoče že poznala.

»Kaj želiš deklica moja?« zasliši glas za sabo. Stella se počasi obrne in pogleda naokoli. »Tukaj sem, ne glej toliko naokoli, pred tvojim nosom sem, kot vedno.« pravi glas.

Šele tedaj opazi kako jo nežno z velikimi rjavimi očmi opazuje mogočno drevo.

»Ti govoriš? Kdo sploh si?« vpraša Stella začudeno.

»Tvoj prijatelj sem, sploh pa me želiš nekaj vprašati. Tu sem, da ti pomagam.« ji odgovori drevo.

»Hmm, saj ne da sanjam,« pomisli sama pri sebi, na glas pa reče: »Prav, če je res tako. Povej mi, zakaj nisem iskrena, zakaj ne zmorem govoriti po resnici vedno in s komer koli?«

»Ker si se naučila, da raje navidezno ugajaš, živiš po domnevnih pričakovanjih drugih, kot bi bila iskrena.« ji odgovori drevo.

»Ampak pravijo, da ni vedno prav, če si iskren, ker lahko koga prizadeneš. Ali ni bolje molčati, kot reči besedo, ki nekoga užali?«vpraša Stella nazaj.

»Tako je, bolje da molčiš, kot da nekomu zarežeš v srce. Včasih se brazgotine celijo celo življenje.« odvrne drevo.

»No in kaj lahko naredim? Včasih se počutim žalostno in nesprejeto, pa tega ne upam nikomur priznati. Ali pa ne želim povzročati ljudem skrbi in se jim raje izmislim kaj, da me pustijo pri miru. Ampak veš, to me uničuje. Ne morem biti tiho, ne morem govoriti, v precepu sem! Počutim se razdvojeno.«

»Pomembno je, da veš kdaj govoriti, kdaj molčati in zakaj. Pri tebi ni bilo veliko iskrenosti v družini kaj?«

»Ne, starša nista bila nikoli iskrena, tudi nista me učila, da je iskrenost vrlina. Včasih sem bila še spodbujena, da raje povem laž kot resnico zavoljo »miru«. Ne zamerim jima, razumem da je to lekcija, ki jo moram osvojiti. Kovčki so napolnjeni do vrha, sedaj mora prtljaga ven, ker postaja že težka. Ampak kako?«

»Vedno se obračaj na svoje srce. Naj pojasnim, kadar te nekdo vpraša nekaj vsakdanjega in ne želiš odgovoriti po resnici, za začetek začni kašljati. Ja, prav si slišala. Povej besede po resnici skozi kašelj, če jih drugače ne zmoreš. Ampak naj to velja za stvari, ki niso pomembne.«

»Že prav, ampak mene bolj zanima kaj naj naredim z iskrenim izražanjem, da koga ne prizadenem?«

»Vem, ampak začniva na začetku. Najprej se vprašaj, zakaj misliš, da bi nekoga prizadela s tem, ko bi mu nekaj povedala? Bi ga pred čim obvarovala? Misliš, da res lahko obvaruješ druge?«

»Ja, včasih se mi zdi da jih moram. Ne želim, da so zaradi mene žalostni, zato se raje pretvarjam, da je vse v redu.«

»Ampak njihovo počutje se te ne tiče. Vedi, kadar koli živiš po pričakovanju drugih ljudi, ne živiš svojega življenja. Nikoli ne boš zmogla doseči vseh pričakovanj, pa če se boš še tako trudila. Zato raje izgradi vrednote, srčne vrednote, ki so obenem tvoje in jim sledi neomajno. Kaj bi naredila, če bi ti rekel, da bi bil ponosen nate, če bi vedel, da imaš najraje sladoled z okusom vanilije tako kot jaz, v resnici bi imela pa raje malinovega? Bi rekla, da imaš najraje vanilijo?«

»Zdelo bi se mi neumno in verjemi, po pravici bi povedala, da imam malinov sladoled raje!« je odrezavo odgovorila Stella.

»Seveda bi povedala, ker s sladoledom čustveno nikogar ne vpleteš. Prav tako se ti to, ali ješ malinov ali vanilijev sladoled, ne zdi karakteristika, ki bi te označevala. Nalepka »najljubši okus sladoleda« nima tolikšne teže. Pomisli, kaj pa če bi ti oče rekel, da si je vedno želel, da bi bila odvetnica, tebe pa zanima arhitektura? Kako bi se počutila?«

»Najbrž slabo, ampak ne vem zakaj! Ali ni pomembno, da delam kar rada delam z ljubeznijo in vseeno kaj kdo misli o tem?«

»Ja, je pomembno, pa res v to verjameš?«

Stella pobesi glavo in prizna: »Ne. Počutim se zanič, ko ne izpolnim zahtev drugih.«

»Ampak zakaj bi jih morala? Pomisli, kako lahko kdo drug bolj kot tvoja duša ve, kaj je zate najbolje? Pomisli recimo na domače živali, na mačka. Misliš, da se maček sekira, če smo zgroženi, ker ne želi pojesti hrane, ki smo mu jo pripravili? Prav nič ga ne briga. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj nekateri mačke obožujejo. Pri njih občudujejo neodvisnost, ki je sami ne upajo izraziti.«

»Ne vem, ampak čutim, da imaš prav. Se pravi, naj vedno povem kaj si mislim, tudi če bo zaradi mene nekdo užaljen ali zaskrbljen?«

»Vedno oceni koliko bi rada povedala in kdaj je pravi čas. Čas je pravi takrat, ko nisi čustveno vpletena v vsebino o kateri bo govor (če se nanaša nate). To pomeni, da si lahko dojemljiva na sogovornika in spremljaš kako se počuti. Recimo ga potolažiš, ohrabriš, se mogoče ubraniš pred njegovim napadom jeze, kritike, česarkoli si že. Če se nanaša tema še na nekoga drugega je najbolje, da je tudi druga oseba v stanju nevpletenosti.«

»Ampak to ni vedno lahko doseči! Lahko da se nekdo zelo hitro odzove, kaj naj naredim takrat?«

»Razmisli koliko bi rada povedala. Vedno preden govoriš o temi, ki se tiče tudi drugih, razmisli ali si dovolj objektivno ocenila situacijo. Si razumela tudi stališče nekoga drugega? Si se postavila v njegovo kožo? Si mu bila na voljo? Ne sodi nikoli, vedno razlagaj.«

»Uf, to je težko, vedno znova se ujamem v to zanko. Iz ljubega miru sem tiho, potem v meni raste jeza, ki postane že težko obvladljiva in potem se ne obnašam več, kot bi si želela. Iskreno rečeno me takrat sploh ne zanima več, kako se počuti drugi, ker bi rada že enkrat povedala tisto kar v meni leži že predolgo časa.«

»Razumem. Ampak ne obtožuj se, ker takrat nisi zmogla. Bodi boljša sedaj, potrudi se. Poslušaj. Sedaj ti povem še nekaj pomembnejšega. Sledi svojemu notranjemu občutku, kaj je prav in kaj narobe. Kadar ravnaš narobe, se vedno opraviči. A bodi pozorna, ne podlegaj občutku krivde, ki se oglasi, ko ne izpolnjuješ tujih pričakovanj! Razmisli kaj so tvoja pričakovanja do sebe, kakšen je pravi vzrok tvojega delovanja in naj bodo tvoj kompas. Tako ne boš nikoli zašla. Vedi, na začetku bo težko pluti v novo smer, a se boš navadila. Stisni zobe in nadaljuj, kot pravi bojevnik. Vem, da ti lahko uspe, saj ti že uspeva.«

»Hvala, mislim, da si mi povedal veliko novega. Sedaj moram razmisliti in se odločiti, kaj bi sploh rada, da vem za čem stati in kako se obnašati. Drugače tudi drugi ne bodo vedeli, če jim ne postavim mej. In obljubim, da se od danes naprej urim v iskrenosti.«

»Naj te vodi srce ...«

»Se lahko še kdaj oglasim pri tebi?«

»Vedno, zato sem tu, že od zmeraj.«

Stella je izpustila list, ki ga je ves ta čas tiščala k svojim prsim, objela drevo in stekla proti domu. Nekaj v njej ji je govorilo, da je svet danes drugačne barve, bolj resnične.

Besedilo: Barbara Fojkar, www.be-prema.com

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez