Spolnost je zelo zapleteno bojno polje, na katerem se bojujejo poželenje, nagoni, čustva in strahovi. Odkrijte, kako zvezde upravljajo z vašim libidom in kaj vam spolna energija prinaša v življenje.
Živimo v času, ko je seks v modi. O spolnosti se veliko piše in govori in medijska pretiravanja so pripeljala do tega, da vse mora biti 'seksi', kot da je to čarobna formula za uspeh. Spolnost je zelo zapleteno bojno polje, na katerem se bojujejo poželenje, nagoni, čustva in strahovi. Je odraz naše celotne osebnosti in močna sila, ki je ne smemo zanemariti.
Spolnost v izvirni obliki ni intimnost, čustvena povezanost, obstoj zveze, ki ima svojo dinamiko in pravila. Spolnost je preprosto telesna potreba, nagon po dotiku, ki lahko sprosti notranjo napetost telesa. Spolnost je zelo močna, ker osvobaja nagonske energije, ki se pogosto izmikajo civilizacijskim pravilom. Prepustiti se nagonskim silam je zelo izzivajoča izkušnja.
Ni se lahko spustiti v spolne odnose, ker se v spolnosti lahko počutimo izpostavljeni in ranljivi. Če gre za seks z osebo, ki jo imamo radi in ji zaupamo, je vse skupaj preprostejše. Če zvezo šele začenjamo ali če imamo nerazrešene težave iz preteklosti, strahove ali slabe izkušnje, bomo težko dosegli spontanost dogodka in užitek.
Nekateri si ne morejo predstavljati seksa brez ljubezni, medtem ko si drugi ne želijo mešati seksa in čustev, ker niso pripravljeni izgubiti neodvisnosti.
Prav zato se za zaprtimi vrati naše intime skrivajo blokade, frustracije, zmedenost, prikrivanja in neizpolnjena hrepenenja. Osebne izkušnje so obarvane s celo vrsto pričakovanj, predstav, sanjarjenj, predsodkov – človeška izkušnja, ki bi morala biti preprosta, je postala zelo zapletena.
Potrebe telesa
Stari Grki so tisto, kar smo mi danes označili z enim pojmom – ljubezen – zelo praktično razdelili na štiri vrste ljubezni. Telesnemu, čutnem, seksualnem nagonu so rekli ephitemia – kar bi lahko prevedli kot poželenje. Zanje je bila to arhetipska neosebna raven nagona.
Grki so dobro vedeli, da ne smemo zanemariti potrebe telesa, da bi ohranili tako telesno kot duševno zdravje. Poželenje je bilo zanje nujna, zdrava in sprejemljiva oblika ljubezni. Ni bila izpostavljena moralnim dvomom, ni bila predmet ustvarjanja romantičnih namenov.
Ko ne smemo poslušati potreb svojega telesa in njegove nagonske funkcije, se ločimo od njega, v njem se počutimo neprijetno. Posledica tega je lahko globoko nezadovoljstvo ali bolezen. Zanemarjeno telo potisnjenih nagonov ni več sveti tempelj duha, temveč krč nesrečnega in neizpolnjenega življenja. Nenavadna usoda zanikane spolnosti je doletela mitološko nimfo Dafne. Zaljubljeni bog Apolon je preganjal nimfo s svojim ljubezenskim poželenjem. Ona je, nepripravljena na ta izziv, obupana bežala. Da bi se rešila, je prosila za pomoč mati Zemljo, ki ji je ponudila odrešitev, tako da jo je prelevila v steblo lovorja. Tako je Dafne še naprej ostala živo bitje, a je povsem izgubila svojo človeškost. Videti je, da ni modro bežati pred nagoni.
Povsem druga vrsta ljubezni je bila eros. Erotika je pojem, ki ga danes povezujemo izključno s spolnostjo. Za stare Grke je pomenila izkušnjo, v kateri se dve posamezni entiteti ali duši spajata. Spajanje duš pomeni, da smo pripravljeni izpostaviti svojo ranljivost, pokazati svoje slabosti, podeliti skrivnosti brez strahov, da bomo zavrženi. Eros zahteva pripravljenost na tveganje, pogum. Veliko ljubezni, ki si niso bile usojene, je končalo v strahu pred to ravnijo odnosov. Izkušnja erosa prinaša globoko preobrazbo. Občutek zlitosti z drugim bitjem žal ne traja dolgo časa.
Ločenost prinaša bolečino in hrepenenje po tem, da se spet doživi trenutek popolne povezanosti s partnerjem. Vendar ni treba, da je erotična izkušnja po prvotni definiciji kakor koli povezana s seksom. Umetnik, ki ustvarja umetniško delo, lahko doživi globoko čustveno in duševno preobrazbo v ustvarjalnem procesu, ki poteka med njim in njegovim umetniškim delom. Seksualna izkušnja je torej lahko erotična, vendar erotika ni pogoj zanjo.
Vsi obrazi ljubezni
Vzburljivo je odkritje, da obstaja oseba, ki si želi naše bližine, v družbi katere se počutimo dobro, veselo, igrivo, naklonjenost pa prihaja iz določenega vira globoko v srcu. To je vrsta ljubezni, ki so ji Grki rekli philia, čemur bi lahko rekli prijateljstvo.
Občutek lastne vrednote je utrjen s spoznanjem, da nas ima nekdo rad, da smo dovolj dragoceni, da bi nas imeli radi. Ta vrsta ljubezni je prepojena z romantičnimi hrepenenji, ker v partnerju vidimo tisto, o čemer sanjarimo, in ne želimo, da bi se ta slika spremenila. Izražanje ljubezni v sebi nosi skoraj otroško zaupanje.
Medtem ko so poželenje, erotika in prijateljstvo tiste vrste ljubezni, ki so nagnjene k spajanju, je agape vrsta ljubezni, ki je sposobna za ločevanje – ljubljeno osebo imamo dovolj močno radi takrat, ko smo koga pripravljeni izpustiti, da bo lahko popolna oseba tudi brez nas. To pomeni nekoga imeti rad popolno in brezpogojno zaradi vsega, kar ona ali on je ali ni. Agape ni neseksualna ali neerotična ljubezen, je pa največji izziv na poti ljubezni.
V njej ni posesivnosti, ki jo lahko s sabo prinese poželenje, niti ljubosumja, ki ga v svoji strasti lahko pokaže eros. V krščanski tradiciji agape pomeni božansko ljubezen. Grki so menili, da v tolikšni meri, kot mi lahko ljubimo Boga, tudi Bog izraža svojo ljubezen in polni srce ter dušo z globoko vero, zadovoljstvom in tolažbo.
V naših zvezah se bolj ali manj prepletajo vse vrste ljubezni. Poželenje išče dotik, toploto telesa, čutnost. Eros je strastna želja, ki jo partnerja prebujate drug v drugem v želji po zlitju. Čeprav se ga bojimo, si želimo erosa. Nekatere zveze bo eros rešil, nekatere pa bodo potonile v njegovih intenzivnih in skrivnostnih izkušnjah. Prijateljstvo je občutek sreče ob partnerju. Moramo ga negovati, če želimo, da bo zveza dolgotrajna. Agape je, ko partnerju rečemo: spoštujem tvoje meje in ljubim te nesebično, ker si povsem, v celoti, enkratno ti.
Senka Ljubić