Dolgo so štirideseta veljala za začetek obdobja, ko človek počasi izgublja mladost. Danes temu ni več tako - postajajo čas, ko mnogi prvič živijo bolj po svojih pravilih.
Prejšnji teden se je igralka Anne Hathaway udeležila londonske premiere filma Odiseja, kjer je navdušila v lahkotni modri Diorjevi obleki. Ko jo je eden od fotografov prosil: "Obrnite se malo postrani!", se je Hathawayjeva nasmehnila, ubogala in ponosno položila roko na svoj nosečniški trebušček. 43-letna igralka je namreč pred kratkim sporočila, da pričakuje otroka.
Anne Hathaway je prav tako pred kratkim spregovorila o svojih letih ter priznala, da je po štiridesetem letu prvič prenehala živeti v nenehnem pritisku, da mora biti popolna. Namesto tega je začela bolj ceniti mir, notranjo stabilnost in dejstvo, da ji ni treba več dokazovati svoje vrednosti. Ob tem je dejala, da se ne boji staranja, veliko bolj bi se bala življenja, ki ga ne bi mogla zares živeti.
Dolga desetletja smo poslušali, da so štirideseta začetek srednjih let. Da se takrat začnejo prve resne zdravstvene težave, večina pomembnih odločitev je že za nami in da je največ življenjskih priložnosti že izkoriščenih. Toda sodobne raziskave kažejo precej drugačno sliko.
Vse več razvojnih psihologov meni, da se je pomen štiridesetih let močno spremenil. Ljudje živijo dlje, ostajajo dlje zdravi, pozneje ustvarjajo družine, pogosteje menjajo poklic in se po štiridesetem letu lotevajo številnih novih projektov. Tisto, kar smo nekoč imenovali "srednja leta", danes za mnoge predstavlja začetek povsem novega poglavja.
Štirideseta niso več to, kar so bila nekoč
Razvojna psihologinja Margie Lachman z Univerze Brandeis že desetletja raziskuje odrasli razvoj. Njeno delo kaže, da je obdobje med 40. in 60. letom pogosto čas, ko se srečata dve pomembni stvari – bogate življenjske izkušnje in še vedno dovolj energije za ustvarjanje, učenje in spremembe.
To je obdobje, ko veliko ljudi prvič zares začuti, kdo so, ter se manj obremenjujejo z vprašanjem, kaj si o njih mislijo drugi.
Morda prvič zaživimo bolj po svojih pravilih
V dvajsetih in tridesetih letih ljudje veliko energije namenijo dokazovanju in izpolnjevanju pričakovanj. Po štiridesetem letu pa se pri mnogih začne pojavljati vprašanje: "Kaj si pravzaprav želim jaz?"
Več izkušenj namreč pomeni tudi več notranje stabilnosti. Mlajši pogosto mislimo, da samozavest pride z uspehom. Raziskave pa kažejo, da je pomemben del samozavesti povezan predvsem z izkušnjami.
Po štiridesetem letu smo običajno že doživeli uspehe in neuspehe, izgube, razočaranja, spremembe in nove začetke. Prav zaradi tega marsikdo razvije večjo psihološko odpornost. Težave takrat nikakor ne izginejo, vendar jih ne doživljamo več kot dokaz, da smo neuspešni, ampak kot del življenja. Razvijemo sposobnost, da se po težkih obdobjih ponovno postavimo na noge.
Nikoli ni bilo toliko novih začetkov po štiridesetem letu...
Še pred nekaj desetletji je veljalo, da človek po štiridesetem letu predvsem ohranja to, kar je že zgradil. Danes vse več ljudi v tem obdobju zamenja poklic, ustanovi svoje podjetje, začne študirati, napiše prvo knjigo ali se preseli v drugo okolje. Tudi raziskave kažejo, da ljudje živimo dlje in ostajamo dlje telesno ter miselno dejavni, zato se premika tudi občutek, kdaj je za nekaj "prepozno".
Največja sprememba danes ni biološka, ampak psihološka – vse manj verjamemo, da ima življenje natančno določen časovni načrt.
Stereotipi o staranju vplivajo bolj, kot si mislimo
Zanimivo je, da raziskovalci opozarjajo tudi to, kako naše predstave o staranju lahko vplivajo na to, kako se bomo dejansko počutili.
Če človek vse življenje posluša, da po štiridesetem letu začne iti vse navzdol, obstaja večja verjetnost, da bo vsak znak utrujenosti ali spremembe razumel kot potrditev te zgodbe. Nasprotno pa ljudje, ki staranje doživljajo kot naraven razvoj in priložnost za novo obdobje, pogosto poročajo o večjem zadovoljstvu z življenjem in boljšem psihološkem zdravju.
To ne pomeni, da staranje nima izzivov. Pomeni pa, da na kakovost življenja ne vpliva le biologija, temveč tudi način, kako razumemo lastno življenjsko pot.
Štirideseta torej niso čarobna meja, po kateri postane življenje nenadoma težje ali lažje. So pa za mnoge čas, ko se začne spreminjati pogled nase. Nekateri prvič upajo reči ne. Drugi končno zapustijo delo, ki jih ne izpolnjuje. Tretji pa si dovolijo upočasniti, manj ugajati in več poslušati sebe.
